Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for maj 2012

Verjamem

Zasilni izhod skozi ignoranco.
Bleščeče iluzije mokre od dežja
ustvarjajo novo igro.
Nasmeh se ovija okoli jezika.
Nenasitna plezalka vijuga med očmi.
Dva in dva je lahko šestnajst.

Razmazana svetloba sikne v nebo.
V njenih zlatih palmah so oltarji
in v njih eno samo frfotanje.
Enačbe ne razlikujejo.

Azahar življenja.
Ves bel.
Čemu sledi vsa ta magija?
Zvezdnim čredam,
preplašeni ptici enodnevnici,
razpršeni reki,
delitvi celic,
infarktu?

Objokana priamida moči
in neizpolnjenih želja.
Drevo dviga roke,
vdaja se in prosi.

Za zasilni izhod.
Že dvatisoč let.

Dvomim.

Read Full Post »

Vedno dlje sem
z vsakim korakom,
ki se približuje.

Vrzi se z letala
v to kraljestvo,
vsaj za hip.
Kjer dere življenje
z vseh strani
in ni časa za mlakuže.
Reci, kaj potem in nič zato.
Zunaj, tam zunaj
so tvoje stopinje,
pojdi za njimi in jih prehiti.
Zunaj so tvoje roke,
dotakni se jih,
da se bodo znale dotakniti.

Samota je fotelj.
Naslanja se na oblake.
Med prsti jih lahko zdrobiš.
Je kinodvorana,
kjer vrtijo vedno isti film.
Srečni konci pa imajo svoje življenje
na drugem koncu planeta.

Ni tako zelo po nesreči tišina gluha.
Že šepetanja slabo slišijo.

Njen plašč je predolg.
In njena senca je pretuja,
da bi lahko udomačila svetlobo
s svojim ostrim kljunom.

Zlekni se v sanje poleg mojih.
Vzemi moje padalo.

Kruh iz tvoje moke je namreč trd kot kamen.

 

Read Full Post »

Objem

Preden stopiš s površja
teh neverjetnih količin
mi obljubi darilo…
tisto najmanjše
in največje hkrati…

Kardiogram skrivnosti
je kot tančica žalovanja.
Neprekinjeno jo slačiš
z nedosegljive lepote.
Njeni poljubi niso na vrvici
in jih nikoli ne vodiš na obisk
k prijateljem.
Namenjaš ji vsako zvezdo posebej.
Nekje daleč pod odejo,
ki te redkokdaj pokriva.

Potem tvoja dlan drsi
prek besed,
ki ljubijo tako globoko,
kot ti ne boš nikoli.
A tvoj preludij nagovarja
in se spogleduje
z mehkobo popoldneva,
kot vroča magma
na kolenih moli za košček večnosti,
ki oplaja drugo bitje.
Pritihotapil bi se vanj,
da lahko bi čar ohranil.

Nedokončane sanje,
ki ne sežejo predaleč
in pregloboko…
Tvoja topla sapa me ovija
in greje s  telesom,
kot da sva prvi dan življenja,
kot da sva edini dan…

Read Full Post »

Svitanje

Preveri še enkrat.
Je misel tam,
kjer nad srcem utripa nebo?

Vseeno pogledam v smer
pelinastih rož.
Vzklile so iz belega pepela.
Ah, luna ima ponovno prašen okus.
Sanjava  resničnost se ne vrača kot lastovke.
In v čarobnih svetilkah ni velikanov.
Sram me je lahko,
ker me vsak snežni metež zamete.
In na mojih poljih ostane le črna zemlja.
Poletje gre mimo, kot najhladnejši čas
in morje na zavalovi niti enkrat.
Orkani so Trnuljčice brez vrtnic.

A vendar je vsako jutro jutro.
Svetla zlatica, drobno sonce v travi.
Še njena senca je topla.
Odstrem jo včasih
in v njeni zibki  še vedno tli.

Gledam na sosedov vrt.
V drugih svetovih živijo drugačni ljudje.
Mak tam redkokdaj cveti.

Read Full Post »

Cvetim, cvetim, cvetim…
In ti moj črmlj,
zakaj ležiš na hrbtu?

Skrivnostna so pota usode.
Težak voziček,
ki ga rineš iz rudnika,
slaviš vsako jutro
in preklinjaš v samoti.
V tisti porciji samote,
ki jo je kuhar pošteno zažgal.
Okusi se stapljajo,
kot barve dišav.
A znati je treba.

Življenje je umetnost,
najbolj krvava slika.
Čeprav  pod kožo.

Nekateri imajo modra obdobja,
Picaso na primer…
Drugi pa imajo nemir poln odtenkov.

Tako sva bila zraščena,
da je bilo dvojino težko najti.
A sva vseeno puščala za seboj
dve sledi.
Potem si je ena premislila
in jo mahnila na pravo pot.

Moral bi imeti zlati prah v očeh.

Read Full Post »

O, kako visoka gora!
Ljubezen, premakni jo!

Če bi ljubil vsaj svoja dajanja
in ne bi dajal le svoji všečnosti.
Potem bi metulj lahko ostal,
Ker je tako malo dovolj,
če je v tem vsaj malo dobrega.
In brv ne bi zgrmela v globino praznine.
Praznina je že tako obrabljena,
da je polna absurdov.
A pristanki niso mehki.

Ustavim te, da ti povem,
da ti pokažem, da ti dam.
Prstan iz sonca.
In cepin, da bi zlezel na goro.
Tam je vsaj lep razgled,
če je že premakniti ne moreš.
A kaj je težje premakniti od sebe?
Če je pa lažje obstati
v lastni perfekciji.

Le kdo se v resnici utopi v univerzalni zamenljivosti?
Izgubi ?  Morda.

Gora pa še v življenju ni videla ljubezni,
zato je že tisočletja tam, kjer je.

Read Full Post »

Počasen svet

Škropljen dan,
nebo iz modre galice
in niso vse kože enako mehke.

Mesto hrepenenja je ostalo nenaseljeno.
Gibi odmevajo ukleščeni med stene.
A sla je vila rojenica.
V snopih svetlobe se poigrava
s priprtimi očmi.
Drsi po tipkah in izvablja dih.

Pogrnjena sva za dva
v kočiji vpreženih pogledov.
Priganjava valove
naj bodo višji
in naj se razlijejo
prek samostanskega obzidja.
Globoko v zenici
naju ne more nič skaliti,
ko prepleteva veje,
in ugasneva luč.

Počasen je svet,
ko hiti brusiti diamante,
da lahko postanejo želje,
ki nočejo obviseti v zraku.

Pod mojim oknom poje murn.

 

Read Full Post »

Older Posts »