Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for maj 2012

Mesto, meglena freska,
sanje napovedujejo dan.

V nočni kotanji se spreletava čas,
breztelesen, brezprostoren.
A njegov zob vedno zagrize.
Pretrga nit v rokah in se povzpne
na vrh pozabe.
Pa vendar ni edini gospodar.
Tujec je, ki hoče vdreti
v krog brezčasja.
Osuje se kot vrbin jok,
osuje se kot smeh poletja.
Obsojen na večne sanje.

V srebrnem parku
vzdihne reka,
le navidez vda se strugi.

Read Full Post »

Na blazino sveti luna

Od nog do glave
se odprejo usta,
naguban slap
se odplazi kot polž.

Vrni se, solzni vrelec
po gladini poznih ur.
Ožemi pomarančo
in zapleši v njeni senci.
Tok, tok, kot ptica s kljunom.
Ta slika je izrezana
na pol obraza in na pol poti.
Kdo prepozna nebo
nad čelom?

Tudi plazovi omahnejo,
reke se izsušijo in razpadejo.
Na blazino sveti luna,
skoraj blazna.

Read Full Post »

Vodoravno in navpično

Nehote se veter zaganja
v globino vesolja,
v zadnjo rožo obstoja.

Ali verjameš kosu mesa,
da te ne spremeni vanj?
Dotiki škrtajo
in žerjavice hrepenijo.
In ti,
nevidna meglica
predreš kožo in kosti
in vsi mislijo, da si srce.
V tej črpalki življenja,
ves čas na pragu
peščenih morij izbiraš valove.
Nemila prosojnost
joka do smeha
tako, kot prasketa ogenj.
Njen sarkazem boli.
In ta pečkata dežela se zasaja v spomin.
Privija k telesu in tako zelo ljubi.

Površina dneva je vedno mrtva,
a v njegovem jedru
zaprem oči
in čakam.

Read Full Post »

Zeleni lasje padajo na gričevje,
nebo pa teče hitreje od reke.

Na njegovem bregu sem –
dolga nespečnost,
ki lovi zavedanje kot metulje.

Ne morem te zamuditi, trenutek.
Niti za trenutek.
Vse bi rada od tebe,
kar si lahko dam.
In vse ti dam,
tudi za tisto,
česar mi ne moreš dati.
A včasih trenutki ne razumejo
in zbežijo.
Tako kot ljudje,
ki ne razumejo trenutkov.

Po kratkih ulicah
izginevajo stopinje.
Trenutek za trenutkom.

Read Full Post »

Pomlad je bila bosa

Zvončkljanje vetrnih zvonov,
nevidni koraki spomina,
ki vstopi z menoj.

Kot bi se reka stresla
in odvrgla tesnobo.
V njenih luskah je ponovno sijaj
in med ločjem skriti rokavi.
Za trenutek postanem vodna lilija
in takoj zatem žarek, ki se sonči
na njenem listu.
Ne odbijem se več.
Prepustim se praznjenju.

Na terasi si vedno bos.
Beton ima v sebi še veliko zime.
Pomlad pa je tako ranljiva.

Read Full Post »

Ljubezen je v očeh

V oko se lahko gleda čisto od blizu,
oko pa vidi tudi od daleč.
Vidno nevidno je vse ostalo.

Na prešito oddejo s stopalom narišem rožo.
Roža in jaz.
Potrkam na njeno pesem.
Nikogar ni doma.

Nikoli mi je ne prineseš.
Rože.
A včasih prineseš njeno pesem.
Takrat sem doma.

Še boš prišel, mi rečeš,
ko odhajaš iz oči.
Nikoli več,
ko pogledam vanje.

Read Full Post »

Mi lahko samo malo poprimeš
tole žalost,
da mi ne pade iz rok.

Seveda se je vrč razbil,
ker je hodil po vodo.
Če bi zajel kaj drugega,
bi se razbil drugje.

Gledala sva v isto smer.
Držala sva se za roke,
ti si izbral do kod
bodo letele ptice.

Ko se razlije oko,
vse barke postanejo včerajšnje.

Read Full Post »

« Newer Posts - Older Posts »