Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for junij 2012

Zaman

Ujeti vsaj zvezdni prah
in ga še enkrat razsuti…

Ne moreš biti dovolj rahel
v tej razpraskani tišini.
Pokrov je težji od sveta.
In ne razkrivam več kresnic,
ki so pustile svojo luč prižgano,
in zato oči ne morejo zapreti sna.
Še koža zaihti, ker se ne more sleči
in zamenjati volkov.

Ista. Vedno ista.
Zaraste se v razžrti zemlji
razbrazdanih obupov.
Oslabeli so tokovi
potrganega cvetja,
zato venec nima več sonetov.
Dobro je bilo brez uzde gnati vrance
po hudournikih kazalcev.
Češnje so bile uhani.
Sladko je bilo takrat deževje.

Zaman odteka čas.
Zaman si zapisuje
in zaman pozablja,
da ni več otroka v meni.

Advertisements

Read Full Post »

Samo – svoja in neukročena

Vdanost je razpeta
kot pajčevina brez spomina.
Vonj po zlatih jabolkih
otrplo objema prazno olajšanje.
Novo obdobje
ne preskoči kot iskra.
Za seboj vleče utrujen, jesenski korak
in sončno frnikulo,
ki se tako rada odkotali v neznano.
Bodočnosti dirigira cel orkester,
samotna tišina pa vedno zaigra po svoje.
Še je nekaj v zraku,
kar je vredno vdiha,
čisto in edino samosvojega.

(Spodaj gumbek youtube)

Read Full Post »

Tako vzletajo labodi

Minilo bo.
Tisto drobno in večno.
Tudi tisto največje.

Korak premine še preden stopi
in od tu naprej je pot tako minljiva,
da je preprosto ni.
Poraz je ime misli.
Čeprav leti višje od metuljev
je svet zanjo še vedno ploščat.
Na njem se ni moglo nič razviti.
Slast božajočih juter
je kot morska trava.
Ovije se telesa.
Čisto narahlo,
a vendar pomisliš,
da te bo nekaj zadušilo.
Čudno, kako malokrat se spomniš,
da ptice še vedno letijo
in poljubi še vedno so.
Tekli so s teboj
in obstali.
Potrpežljivo čakajo,
da jih opaziš.

Ne bo minilo.
Samo malo se bo spremenilo,
da bo lahko obdržalo
prijazen obraz.

Tako vzletajo labodi –
s težkimi krili.
Potem se vrnejo
in s telesom ljubkujejo
obokan sijaj
na gladini očesa.

Read Full Post »

Prisluhnem naj?

Naj prisluhnem vdrti žili,
ki utripa v mahu in se lesketa
na zlati opni.
Stopinja zrušena v spominu.
Rahel, premražen gib.
Tornado, ki se utrne iz tišine
in spolzi po sledi.
Počasi v ostro sliko.
Narisano z dlanjo na dlan.
V stičišču.
Tako neznosnem.
Odmev umolkne.
Naj mu prisluhnem,
kako lomi zanke na nevidnem polju
in duši omamo.

Še zrak je laž.
Neprodušna laž.

Read Full Post »

Razpihati svetlobo
od ognja do teme,
s čisto drobnim plamenom
zažgati darilo.
Da bo minilo
in ne bo osrečilo nikogar.
In potem oba spet praznih rok.

Kako zelo moder moraš biti,
da prezreš neminljivo?
In je ta filozofija dovolj globoka,
da se ne neha truditi?

Metulji letajo s tako lahkoto.
Se zdi.

Čeprav iz enega minljivega trenutka v drugega.
Raziskujejo novo in mlado,
srkajo vase…
Ne božajo le svojih barv,
ne privežejo si kamna na krila
s puhlimi prepričanji
vzgojenimi v inkubatorju.

Read Full Post »

Prastrah

Pohiteti je bilo treba,
ker je ostalo samo še bdenje
in monolog bose trave.

Obzorje mehkih krivulj
je postalo oglato.
Ne dotaknem se ga več.
In metulji imajo modra krila.

Paraliziran dan.
Brez moči.

Še besede težko najde.
Vse imajo antiparalelni spin.
Dialog bi jih lahko našel
in obdržal v svojem sijaju.
Vedno so bile na dlani –
lahko bi šle po drugi črti.
Lahko, ne težko.

Kako praobličen je strah.
Brezčuten stražar,
morilec v afektu,
zato, ker je bil oblačen dan
in žrtev pri roki.

Mrtva vizija
zasuta z ljubeznijo,
zadušena,
pod tvojim križem
ne požene kolesa sreče.

Pohiteti je bilo treba.

Read Full Post »

Meni namenjeno

V praznini zvok ne potuje
in misel je namenjena le  sebi.

Ne opazim obrata na poldnevniku,
ne kristalov sladkorja na konici noža.
Samo pogrešam.
Tvojo drobno, mavrično zlobo.
Njen nasmeh stisnjen okoli zapestja,
priklenjen v zadnji valček –
ves si z njim pretkan
tisto uro in pol.
Prepletenih prstov
črno belih žarkov.

Pogrešam tvojo porogljivost.
Njen nasmeh izenači dobro in zlo
v neresnično drsenje
naramnice z ramena,
vrednega največ pet evrov.
V vzratnem ogledalu
si nisem všeč.

Opazujem ponikanje
v najmanjše pore zraka –
mehurčke,
ki jih ne morem obrniti tako,
da bi se iskreno razpočili
in bili vsaj nekaj časa verjetni.

Pogrešam vse, kar teče:
reke in čas na površini zvoka,
ki v praznini ne potuje.

Tako vse ostane,
kot misel namenjena meni.
A nje ne pogrešam.

Christopher (the singer) Poem of the Cd “The Grandiose Nowhere”

“I don’t know, where your tears flow
But still want to be there
The time we had was just a glow
In this GRANDIOSE NOWHERE”

Read Full Post »

Older Posts »