Razpihati svetlobo
od ognja do teme,
s čisto drobnim plamenom
zažgati darilo.
Da bo minilo
in ne bo osrečilo nikogar.
In potem oba spet praznih rok.
Kako zelo moder moraš biti,
da prezreš neminljivo?
In je ta filozofija dovolj globoka,
da se ne neha truditi?
Metulji letajo s tako lahkoto.
Se zdi.
Čeprav iz enega minljivega trenutka v drugega.
Raziskujejo novo in mlado,
srkajo vase…
Ne božajo le svojih barv,
ne privežejo si kamna na krila
s puhlimi prepričanji
vzgojenimi v inkubatorju.
Oddajte komentar