Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for junij 2012

Toča

Toča tolče medeno luč
po slikah
in ustih
po prstih
in stenah,
žerjavica ledena.

Umakni se
vdihni sol
vihravih las
preden se razletijo
kot jata ptic.

Je to hijacinta?
Omamna –
vino zlatih strun
in pokanje ledu
v kosteh.

Toča tolče medeno luč,
po slikah
in prsih
po nogah
in stropu.

Kar obleži.
In pusti.
Naj udarja.
Po tej harfi
modrega vonja.
Po tem razpokanem telesu.

Nepozabni Jorge Donn v Bejartovi koreografiji.

Read Full Post »

Šipkova princesa

Šipkov grm bode v sneg
z rdečimi solzami
topi hlad…

Zapleši skozi zimo
s krilom  zamrznjenih jezer,
vetrovno jopico  belih smrekovih vrhov;
šipkova princesa.

Spet boš imela prosojne cvetove,
le vzdržati moraš
ta ledeni ples.

Šipkov grm bode v sneg,
z rečimi solzami
topi hlad.

Read Full Post »

Včasih bi se človek otresel življenja
kot moker pes.

Vsa ta ljubeča milina,
ki skoraj kleči pred menoj –
predpražnik iz preteklosti.
Vseh teh tisoč  zasanjanih lun
in čarobno drsečih meglic,
na koncu – niti črne vrtnice,
seveda izveš, da tudi rdeče ni bilo nikoli,
sami prividi
in kače v hrbtenici.

Gledala sem
v vsak grižljaj.
Kako si lepoto spreminjal v nič.
Zabodel z grenkobo,
ironično in cinično sredi makovega polja.
Jemal si sanje,
da ne bi bile predaljnosežne.
Da si slučajno ne bi želela živeti.
Ti izbiraš, kdo lahko in kdo ne,
potem, ko se okleneš ljubezni,
ki je nikoli nimaš.
S to čarovniško manipulacijo
ustvariš nekaj,
kar potem samo umira.
Z molkom gospodariš,
da se gniloba ne bi slišala predaleč.
Seveda ne priznaš,
da zemlji lažeš vsaj toliko kot sebi.

Ne odidi,
so kričale moje misli,
ko so hlastale za časom
v upanju, da te vsaj malo dosežejo.
Ti pa si se ponavljal
do izginotja.
Nič novega.
Vse minljivo.
Nič resničnega.
Vse izmišljeno.

Votlo –
a težko kot svinec.
Ne vem kam odhajajo ljudje,
ki za vedno ostanejo.
Upanje je grobar,
daje ti vero,
tam, kjer je ne bi smel imeti.
A brez upanja
človek ne bi prenesel ljudi.
Vedno pričakuje
vsaj malo življenja od živih.
Sam sebi nikoli ni največja sreča.
Tudi če pogoltne ves egoizem sveta.

Zabredem proti tebi.
Odtrga se del obale.
Čudovito je.
Valovi tako lepo božajo,
takrat, kadar ne grabijo surovo.
Nimajo ravno čiste duše,
ker se v njih raztapljaš.
Še nikoli niso umrli drug za drugega,
nikoli prestavili gore,
samo lebdijo v neki čudni udobnosti.
Zlivajo se in razlivajo
večno minljivo –
vabijo obale
na svoje dno.
Had je v njihovi naravi.

Read Full Post »

Na krožniku

Gradovi gostih besed
se lepijo v prazno dlan.
In pernica je lahka kot sanje.

Kopje zapičeno v sredino.
Strela, ki prereže na pol.
In gričevja postanejo ravnice.
Vanje se ne moreš zakopati
ne z dlanmi ne s telesom.
Sipka brezbrežja nimajo rek,
življenje ne teče nikamor.
Drobni koščki se zatikajo kot ribja kost.
Biti drevo ali zgolj olesenel kol
na pravi poti, v pravi družbi?
Je za očmi še tisto biserno dno?
Ali je obraz zgolj priliznjen in kimajoč,
ker obvalduje gomilo puhlosti
tako brez napora in brez vsake strasti?
Capljanje med plevelom
v upanju, da si žlahtnejši,
ker ne čutiš razdrtega srca?
Dan je hrapav, zapuščen otok,
prazen korazec brez navdiha.
Kam se naj izlije vsa ta ohromelost,
zaklenjena v klet med odbrenkane strune.
Jo odreši v dober spanec
zakopano hrepenenje?
Korak pod kostanji starega mesta?
Pogled v pregibanje teles,
ki se igrivo vrtinčijo v očeh,
ki so edine ostale mlade?
Stalna miza v mirujočem času?
Ob Ljubljanici?

Otrdela koža ne čuti vreznin.
Bosa jutra pa vseeno skelijo.
Tam nekje globoko pod plastmi
minulih zaljubljenosti, izgubljenih ljubezni;
In je nedoseženo edina sreča.

Sunkovito se zasuče vse,
kar v sebi nima resničnih sanj
in ne zna stopiti iz močvirja
lastne medenice.

Spet te nežne dlani na krožniku…

 

Read Full Post »

Kako ti je ime?
Ni pomembno.
Vsi moji jazi te ljubijo.

Včeraj sem bila rožnata,
danes sem rumena,
jutri bom zelena –
Ne povem od česa.

Obarvano življenje
ni črno-belo.
Neposredno in naravnost.
Včasih neprepoznavno.

Ni pomembno?
Morda ime res ne.
A težko se je znajti v množici.
Ne, ne ljubijo me vsi.

Pravzaprav imam rada seštevanje.
Celo sintezo.
Ali pa kompleksnost.
Je pa težko celo življenje stati na tehtnici
in loviti ravnotežje med vsem, kar si
in vsem, kar nisi.

Zato včasih si
in včasih nisi.

Naju sem hotela za vedno.

Ehhh, pa sem se izdala.

Spodaj recept, kako postati strašna mačka:

Read Full Post »

Brezno

Ugasla luč hladi si ustnice
na gladini mrtve vode.
Šepetanja prodirajo v valovih,
s tujimi dlanmi se oprijemajo telesa.
Besede brez obrazov so snele težko  masko.
Ni ljudi za njimi,
le votlo zrenje in razjede v zemlji.
Dokončen molk  jo drobi pod svojo težo.
Ni vetra,
ki bi dvignil jo med zvezde.
Negiben prah izgublja se v pogledu.
Ni giba, ki oživlja,
ne izkušnje, ki bi našla,
ne moči, ki lahko bi strla  skorjo
in razburkala turoben mir.
Daleč, zelo daleč plešejo drevesa,
daleč, zelo daleč vsako k sebi.

Read Full Post »

Ugriz

Morda je ravno takrat zacvetelo in zadišalo.
Hruška se je prav počasi pocedila v jesensko začudenje.

Je sladko ali grenko popotovati
od stopal navzgor proti soncu?
In včasih obstati med žejnimi vodnjaki?
Polnimi zgodb in nezgodb.
In je beseda le občutek, da si nekaj slišal?
Daleč od razumevanja, ki se poigrava
z zasoplo točko in buta v življenje.
Ja, in potem obležim ranjena.
Nikoli mi ni nihče povedal,
kako strašljivo je obmirovati.
Vse bi lahko bilo bolje
še preden izstopiš.
Preden te spreleti srh.
Ob misli na nekaj resničnega.
Vse bi lahko bilo bolje.

Bela sled na sončnih kapljah.
Devet tednov in pol.
Zakrčenih prstov,
z nohti zasajenimi v noč.
Ni tako zelo težko
tvoje telo.
Zagrize globoko.

Read Full Post »

« Newer Posts - Older Posts »