Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for julij 2012

Uspavanka

Cimetov čaj.
In plujem mimo.
Kot zlat objem.
Še imam oči.
Čeprav jih gleda le mrak.
Lahko noč ljubi.
Kot peresce ljubi.
In kot ljubi metulj.
Lahko noč.

Read Full Post »

Spet ti in ti

Spet se boš zagledal
v nek droben tilnik
in se prepolovil čezenj.
Volčje sestradan
in posut s soncem.
Potiho boš čakal,
ves razbeljen,
da se izleviš iz mrtve trdnjave,
kot Apolon
in se končno podariš
tišini brez tišine.
S svojo božansko vibracijo.
In tilnik bo dobil drobne,
srčkane prste,
našobljena usta
in tolmun za odseve.
Za vsako sladko popoldne
in jutra vredna poeta.
Spet.
Spet sonce ponavlja svoj krog.

Read Full Post »

Potem dobim občutek,
da ne spadam v svoje telo.
V to neljubljeno gmoto mesa.
Zunaj pa je vse tako vabljivo
in razigrano…
Zapiram okna
v strahu pred neurjem,
da me toča ne stolče,
ne potrga listov in zlomi stebla…
Ne spadam v ta občutek.

Čeprav tako misliš
in tako čutiš.

Read Full Post »

Stekleno znamenje

Potrkam na to leto.
Ne oglasi se.
Prenočim drugje.
Kaplja me nalije,
nebo izpije.
Svežo in toplo.
Kot jutro v orehovi lupini.
Ne oglasi se.
Živim drugje.
Srebrni golobi grulijo,
brezglavo zaljubljeni.
In jaz samo gledam,
kako se vračajo v svoj čas,
kot da sem se razdišala
pot tvojimi prsti.
Prelistam ga,
le na pol je popisano.
To leto.
Še ima svojo sobo.
Na nočni omarici.
In steklenega ovna.
Za okras.

Read Full Post »

Še lahko sanjam,
da sanjam.
In resničnost ni morska trava
zapletena okoli vijaka.
A kadar te pogledam
te sence lupijo.
Plast za plastjo.
Igro za igro.
V jedru pa je vedno nekdo drug.
Še lahko sanjam, da si ti.
Da sem ustvarjena zate.
Pa te nikoli nisem srečala,
čeprav so tvoje sledi vse povsod.
Kot nevidno zlo.

Read Full Post »

Vsi hodniki so hladni
na bosih nogah
in vse odeje sanjajo,
vse rože temnih kotov
so skrivnost, ki jo govorijo ptice.
In mirna dolina ni mirna
za zelenimi boki prosojnih zastorov
kjer si iskal svoje telo,
da bi našel več od malo.
Tolikokrat sva se vsula
drug po drugem,
da je reka prestopila breg,
tolikokrat sva se razlila
in pomešala z oblaki,
da so končno postali težki.
Še živim na moj način.
Z malo tebe.
Moral bi čutiti,
kako veliko te manjka.

Read Full Post »

The fog

Megla nima ostrih robov,
ne do jasnega uma
ne do slepega srca.
Varna dežela,
ki jo oblačiš in slačiš.
Kot truplo v reki
ali pa kot prazna struga.
Kamnita, suha, neljubljena koža.
Mrtva, napihnjena sluz,
ki ne prenese poljubov.
V tej čudoviti jeseni,
ki ji odpadajo dnevi in
se otožno vrtinčijo.
Zajel bi jih v dlani
In jih pritisnil k prsim
samo za dih več.

Read Full Post »

Older Posts »