Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for avgust 2012

Ključ

Pegava plesen suši list.
Hodi za mano.
Pa vendar se čudim
vsem tem lepljivim marjeticam.
Svetloba je dala vse od sebe.
Star ključ.
Rjavi.

Read Full Post »

Resnična

Rekla bi ti,
da sem se razcvetela
kot okrogla mavrica na naftnem madežu…
nekdo kot jaz…
A nihče kot jaz,
tega ne zmore.
Stopiti tako nalahno,
da ne prebudim
trave pod nogami…
preiti iz oblaka v oblak
kot poljub na modrem soncu.
In ostati.
Najbolj resnična.

Read Full Post »

Ne da se te objeti.
Spolziš iz oči
kot solza.
Nikogaršnja zemlja,
ki leže k meni.
In me pokrije
kot svoje telo.
Srce s srcem.
Kot sen nespečnega,
krhka luna zablodela
v mojem jezeru.
Sam boš
med valovi tišine.
Tako kot jaz.

Read Full Post »

Božam te s pogledom

Nisem več.
Odložim roke
kot odcvetelo drevo.

Jagodov sorbet ima rožnato telo
samo še danes
za zrno sreče…
Kot maček se dobrika plamen
in tali kristale.
Zrak te komaj zadržuje.
Prožne so tvoje kaplje,
ko drsijo s čela in brstijo pod prsti…
Nič ne rečem.
Božam te s pogledom.
In potem nisem več,
čeprav tega še ne vem.

Read Full Post »

Obisk

Drobne veternice
kot odložena obleka
prepričana, da lahko odkrije…

Sonce tone za pahljačo
in se dotika njenih robov
za trenutek poln vijoličnih žafranov.
Ne boj se,
učim se od svetlobe
in ljubim vsak dan bolj…
to pesem,
zamrmraš v čas
in že odhajaš.
Zamolklo zapreš srce,
zagrneš korake,
zemlja pa je še vedno topla.

Read Full Post »

Pajčolan

Poševna svetloba
skozi sivo in utrujeno,
nedorečeno
podobo
in pot za-vrnitev.
Ne bi me ogrnil,
izdal bi me
in vzel moj utrip,
skrivaj bi ga spravil v žep
med stene svoje sle.
Nisem živo bitje
med kriki pozabljenih ptic.
Tvoj pelod imam na ustnicah
razsutega srebra.
Tehtaš vsak poljub,
je še vreden misli in občutka.
Veter nosi moj nasmeh
kot pajčolan prek črnega obraza.
Tako ljubeč in lahkoten,
da pod prsti čutim
hladno reko, ki se izliva v sonce.

Read Full Post »

naokrog pridem

Naokrog pridem
kot stopnice,
balerina in njena pirueta
v mračni veži…
Vzdih za hrbtom
in skoraj dotik –
potem le senca,
ki prekrije oči z gostimi trepalnicami
negotovega koraka.
Prišla bo hladna jesen.
Ogoljufati jo bo treba.
Brez konca si grejem dlani
na lastni koži,
samotna so tla
polna mojih stopinj.
Prepredam se s črnimi vlakni,
mrtev hlad od daleč…
V njem bom zimzelena,
dokler me ne dohiti poletje
in me kamnito stopnišče
prisloni na zid
kot kraljico…

Read Full Post »

Objem

Prosojna in gosta kot rosa na žlebu,
čutim njeno zlovoljno postavo.
Prestavlja se iz stola na stol.
Gledam ji v oči dokler se ne zasolzijo.
Sključena deklica ob palici
s potujočo žalostjo na grbi
in nepovratno umiranje, ki prekriva samoto.

Narahlo še hočem objeti drevo,
a srebrni mah si je prilastil ta dan
in praprot nima čudežne moči.

Read Full Post »

Ugasli valovi

Jesen – počasen ritem megle,
šepet v drevesu, ki odhaja…
Bdenje na blazini…
Je noč kot zima, ki zaspi med ledenimi rožami?
In steklen metulj je okno, ki se zapira vase…?

Zrem za drevesom
in čakam, da zagori po stoletnem dežju…

 

Read Full Post »

Mlečno popoldne

Mlečno popoldne grebe,
da lije iz neba
na preparelo iluzijo –
izhod iz vezenine.
Rdeča nit prepleta korake.
Zaljubljeno hlastanje
in mehko, gladko testo
zalepljeno na upognjene bregove.
Beli valovi so kot žgoče apno.
Samo še to cvetje boš izpulil
in nikdar več pogledal v živo zrklo.
Použil si vse, kar se sveti.

Read Full Post »

Older Posts »