Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for avgust 2012

Objem

Prosojna in gosta kot rosa na žlebu,
čutim njeno zlovoljno postavo.
Prestavlja se iz stola na stol.
Gledam ji v oči dokler se ne zasolzijo.
Sključena deklica ob palici
s potujočo žalostjo na grbi
in nepovratno umiranje, ki prekriva samoto.

Narahlo še hočem objeti drevo,
a srebrni mah si je prilastil ta dan
in praprot nima čudežne moči.

Advertisements

Read Full Post »

Ugasli valovi

Jesen – počasen ritem megle,
šepet v drevesu, ki odhaja…
Bdenje na blazini…
Je noč kot zima, ki zaspi med ledenimi rožami?
In steklen metulj je okno, ki se zapira vase…?

Zrem za drevesom
in čakam, da zagori po stoletnem dežju…

 

Read Full Post »

Mlečno popoldne

Mlečno popoldne grebe,
da lije iz neba
na preparelo iluzijo –
izhod iz vezenine.
Rdeča nit prepleta korake.
Zaljubljeno hlastanje
in mehko, gladko testo
zalepljeno na upognjene bregove.
Beli valovi so kot žgoče apno.
Samo še to cvetje boš izpulil
in nikdar več pogledal v živo zrklo.
Použil si vse, kar se sveti.

Read Full Post »

Kot meningitičen nasmeh.
Melodija in njen dirigent.

Perilo sušiš na hodniku.
Hrepenenje v copatih,
za oguljenimi vrati
obešeno na obešalniku.

Črn plašč, v žepih zima
parkirana pred občino.
Ljubim te, ko telefoniraš
za moje srečno Novo leto
ne vem komu.
Ne smem biti sama,
ko se odbija pogled od snega.
Pa me niti ne opaziš.
Potem greš.

Nazaj in si dobrega srca.
Mimo perila na hodniku.
V copatih in zapreš vrata za seboj.

Read Full Post »

Sinjina…

Kakor – da je zarezana po robu,
in včasih, kakor da je pohabljena,
drugič spet, kakor da je pozabljena,
siva perut na belem golobu.

Nekaj, vedno nekaj, kar je drugače,
kot bi moralo biti, je kot senca,
ki te prehiteva. Svojega učenca
išče svetloba, njegove igrače…

Svetla svetloba od rojstva do groba.
Ljubi te, ljubi me skrajno goreče
nekaj svetlobnih let daleč od sreče.
Tema, pretemna je tvoja podoba.

In ti in jaz, ne vem, kje sva ostala,
moja tema, tvoj mraz – mrtva resnica,
milijon ljudi in prometna konica.

Nebo ni trdjava, je katedrala.

Read Full Post »

V imenu….

Prenehala bi,
ne bi se več ozrla.
Za dotikom, ki zdrsne skozi zrak.
A me še vedno oplaja kot misel
na skrit zaklad.
In vedno pomislim,
kako sem se lahko raztopila v netopnem.
Kako otroško bose in igrive besede zasejejo strup.
S preveč neba za nebo.
S preveč zlata za zlato.
S preveč srca za srce.
S preveč laži za ime.

Read Full Post »

Žalost

Dolgo si gledal
kako izginja smehljaj,
kako se črna sapa razprostre po duši.
Že kot otrok si znal.
Globoko v sebi si žrtev
zvezdnih razjed.
Zdi se ti, da plačuješ.
A ni res.
Premalo imaš vsega, da bi lahko plačal.
Saj je res nekakšna kreacija.
Narediš, kar zmoreš.
Mene.
Vsak dan mene.

Read Full Post »

« Newer Posts - Older Posts »