Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for september 2012

Izgubljeno darilo

Sladka bi lahko bila.
Lectovo srce. In lectovo srce.
A počen vrč ni zalepil sanj.
Telo zavezano s pentljo.
Ki je počasi postala črna
in se je držala le še ovratnika.
Koliko čutov mora umreti za brezčutje.
Da te lahko obdari s cvetjem
kot nikdar prej.

Advertisements

Read Full Post »

Tema

Kaj se pretaka pod mestom.
Svet pod koraki.
In lovke vsepovsod.

Pisanica na hribu.
In hrib v moji roki.
Mislila sem: svet je moj.

Sedaj je navzočna.
Njene so vse oči.
Jaz pa bi rada imela
smejalne gube.
In botoks v možganih.

Read Full Post »

Smreka in oblak

Skrivnost odpadlih oblačil.
Jesen jih razbarva v svoj črnobeli program.
Cveteti po hudi slani je težko,
pod zaprtimi vekami se noči vedno hitreje.
Avtomobili, kot gumbi na goli cesti
zapenjajo do vratu vsak trenutek
prav na hitro.
Megla se ob vsakogar obregne.
Njena para puhti iz telesa.
Skrivnost je kot vsaka resnica.

Čez most se zavali okrogel oblak.
Namenjen k smreki,
ki je bolj trpežna.
Od mene.

Read Full Post »

Pomarančni cvet

Svileno tihožitje,
čas zaznav, ki so najbljižje…
utrip, ki vznika iz prsi
položenih v neko drugo srce…

Zunaj je neurje podrlo drevesa
in nalepilo raztrgano  listje
na kanček dvoma,
ki ga spreminjaš v zaupanje.
Na tisti lesk obraza, podarjen komurkoli.

O, ta brezčasnost,
ki teče leta in leta.
Neznosno jasna.
Sram te je.
Med cvetovi pomarančevcev
in verzi ljubezni.

Read Full Post »

Moral bi ostati

Dlan molčečih solza
drsi skozi dih pod rebri tesnobe.

In premišljuješ
kakšen je odgovor.

Bo razklenil mrtva usta.

Ne bo odkril žile v zemlji,
ki je ne moreš prerezati.

Ne bo dvignil pljuč
visoko nad orolvska krila.

Bo le izplunil en kratek NE
za celo življenje.
Hiša pa bo kar stala.
In skozte se bodo vedno selili.

Read Full Post »

Dar jeseni

Svet ti pove
po kateri poti gre očem zlagano
in do kam seže izrečeno.
Obrisi besed ovijajo ljudi
kot nevidne duše.
S sencami se borijo
za košček sebe.
Pred menoj omahuješ,
hodiš v spremstvu zgrešenih predstav.
Stojiš v blatu.

Noč kljuje v lastne oči
z ostrimi dvomi,
da skoraj razpadejo
v norem smehu,
ki ima vedno prav.

Ah, ta moč brezbrižnosti.
Obrača hrbet,
kot da za njim ni ničesar.
A zemlja prav na široko poka
ravno na tvoji poti.

Read Full Post »

Žive snežinke

Držala sem te za roko
in se čudila,
kako prehajaš vame.
Toplota je predrla kožo.
Žalost je bila hladna,
začutil si jo lahko.
Težko je postala metulj.

Nanj me spominjajo snežinke.
Kmalu jih bo polno.

 

Read Full Post »

Older Posts »