Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for november 2012

NJE

Preden zakleneš dlani
z zapestnico do vratu
in preden klecneš ves zavozljan,
sedi še enkrat na sladko gomilo
in poskusi odpreti oči:

poglej, ves si razsejan po
njenem polju,
ki se pregiba okoli pasu
kot šopek prepovedanih misli…
stokrat si že vstal in odšel,
a še vedno čepi v tebi,
stopica po prstih kot svilnat otip
in te dolbe z nenasitno žlico…

Pogoltni sedaj to prazno prgišče,
brez vonja in radosti;
ne moreš razplesti zapletenega
in ponovno objeti, drseti
po njenih jagodah in malinah
kot edini na otoku…

Šibje je šibko na robu trsja,
ubežal bi…pod njeno belo perut
in se zaril v njeno medenino
in tulil, kako sveta je svetloba
v njenih plamenih…

Ne, ni ti potrebno odpreti oči…
čutiš jo, kako tesno ob tebi se vzpenja
po tvojem hrbtu, vratu in se narahlo prisesa za uho…

Z zaprtimi očmi bi jo prepoznal
in ne moreš je zakleniti ne srečati…

Read Full Post »

Vlažna sled na obrazu novembra.
V sivem ožilju se pretaka nepremičnost,
nekje globoko, na dnu  spomina.
Megleno jutro ni moglo  odleteti na jug,
s pretežkimi očmi, polnimi zvodenelih podob.
Prikovalo se je pod stopinje, ki so obstale
in se izgubile med zarošenim oknom in cestno svetilko.
Z ustnicami, prekiritimi s slano, se plazi hlad.
Počasi, kot rja v zadnjem stadiju.
Nobena stena se ne zgane.
Prostora vseeno zmanjka.

Read Full Post »

Prazna luna

Votla tema na toboganu vesolja.
In. Vzdih pravljic na pomarančni lupini.
Hladno stopnišče do  makovega polja.
Samo korak do bleščečih, zlatih čebel
nad prašno plastjo upadlih plamenov.

Nihče ne preoblači puščave v svileno opojnost.
Le molk jo zasipa z neskončno previdnostjo.

 

Read Full Post »

Rada bi rekla,
a morda ni beseda.
Val presunjen ob skali.
Tišina pretiha za krik.
In ogenjena podoba
pretemna za zvezdo.

Na dlani.
Vsevidno.
Vseslišno.
Vsečutno.
Vseobsežno.
A nejasno.

Morda ni beseda.

Read Full Post »

Mraz

Za menoj raste senca,
predpretekla je mnogo časa,
ki se ni ločil od mene.
Ko se ozrem v njenih pet minut,
lahko preštejem vse tišine sveta,
le črnih  vrtnic ne.
Kdaj so me prehitele
in dokončale zgodbo?

Spet ista scena v palači blaznosti.
Na severu nič novega.
A vendar vse visi na nitki.

Read Full Post »

Zamenjam dušo za sanje

Novemberske meglice
dihajo z negotovimi koraki.
Med telesi, ki živijo
z mrtvimi dušami.

Ne, nikoli ne umrejo.
Sanje?
Lahko jih imaš.
Ali pa težko.
Lahko ti zjutraj ne dovolijo vstati.
In morda te zvečer pustijo samega.
In ko ugasnejo še zadnje oči,
je zemlja samo še krogla.
Iz kamenja in vode.

Kje, torej, je prostor zanje?
Kam se zateče misel,
ki jo nesmisel izmuči?
Kje vzame svoj čopič?
Ki sme odnesti glavo v oblake?
Staliti jezero in rešiti metulja?

Read Full Post »

« Newer Posts