Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for december 2012

Vsaj

Poznati vrstni red.
Kam se razbežati
za vsako ceno.
Od češenj do breskev na prod
pod velbom in obrezati vrtnico.
Preplašena grlica je nerazločna prikazen,
ki po temnih kotih zaprhuta z rožnatimi biseri.
Poznati in v naprej vedeti.
Presejati in ločiti od skrivnosti,
ki lahko ostanejo.
Ta otrok ni otrok,
ker je prepozno.
In potem hiteti med razredčenimi točkami
redkih dreves.
In na koncu priti.
Priti.

Advertisements

Read Full Post »

Labirinti v praznem

Ne prebujam te več
v puhteči sopari kazalcev na pet.
Ne topla ne žametna.
In polet se konča še pred vzletom
kot prazen papir, ki prazen ostane.

Razumeti bi morala,
um razbiti.
Da bi popokal med oblaki
in se zrušil kot letalo.
Sviloprejka rdeče niti
pa bi morala zgoreti na grmadi,
ker ni poti.
Je le splet in zaplet in prepad.
Propad.
Preveč in za.
Uboga Ariadna.

Read Full Post »

Prelivajoči kolibriji v razslojenem mraku
narahlo trznejo ob dotiku bleščeče gladine
vonja po bližini.
Vsa ta prosojnost trenutka bi se lahko razpršila,
kot zlata pahljača prek ljubega obraza.
Kako sedaj zabrisati sled,
ki se mlečno vije po telesu in odzvanja
kot razpeti zvonovi pod drhtečim nebom?
Kako naj umolkne ta krik, ki se dvigne
visoko nad tišino ptic in se predaja črni sladkobi brezmejnosti?
Še te lahko zavijem v pramen las
brez prividov  nad mesečino temnih zvezd.
Še te lahko umijem, preden se dokončno umažeš.

Read Full Post »

Skozi to okno se vse vidi,
a občuti se na drugi strani,
tam, kjer je vse res.

Zapeljiva je njena razkritost.
Odkritost moteča.
Pronicljivost nevarna.
A vsa ta čutnost,
kot da je le pojoča beseda,
brez človeka.

Po zelenem griču raztresenih misli.
Tam, v zatišju ironije.
Tam ljudje prižigajo svečke,
ko je prepozno.
Tam je moj neizprosni in
nedotakljivi jaz.

Read Full Post »

Lilija

Ko plamen prasne v porumenelo travo,
jesen se opoteče za obljubo
in ni mamila, ki prekril bi opeklino.
Zasužnjen čas je mojster.
Skoraj varna so njegova jutra
in molčati znajo dolgo,
čeprav slika vsakič se zatrese v zrklu
in postane motna.
Zaspala bi, če mogla bi,
a vsako jutro te nahranim s srcem.

Read Full Post »

Postati, stati in obstati
gumb na koži.
Okno za njim gleda za svetom.
V praznino gib se zgane.
Prepoznava podobnosti.
V krogu zvitem iz prozornih namenov.
Le obrnem se.

Read Full Post »

Sinjina

Zbito seme stkano iz spomina
na stekleni pesmi, kakor pladenj v spanju spojenih podob.
Nič več skaljenega polja na razprostrtih dlaneh.
Vroča je bližina zmrzali, ker žge in pustoši
vsako kal do brezbarvnosti.
Meglena sinkopa zavesti ne more prekipeti
in doseči razbremenilnega trenutka.
In ti(z) in jaz(z) sta vrvohodca brez ravnotežja.
Od nekaj je in od nečesa slutnja, ki tišina jo izvabi.
Pod megleno skorjo nič več sinjine jasne.

Read Full Post »