Ničesar ni videti
niti ni izgledov.
Za slamnato sonce.
Cel dan prekinja
ena sama misel.
Zadnji letni čas
in žalost postopa naokrog.
Ni resnično:
za trenutek podana roka.
Iz praznine v nič.
Dekoracija si.
Orhideja izgublja cvetove.
Novo bom rabila.
Preobleko. In prijaznost.
Trg je urejen,
skoraj nevidno se razpleta.
O nežnosti
30 septembra, 2014 avtor makovopolje
Btw, cudovit album:
Zelim lep dan.
Oh, hvala, sem ga preposlušala. Tudi besedila sem si našla, da imam malo več občutka kaj pojejo, ker ob sami muzki ne slišim vsega, pa še poslušalec sem skoraj z večjim poudarkom na instrumentih, virtuoznost me vedno fascinira.
Privič slišim zanje, itak. Tega je namreč veliko, kar slišim prvič 🙂
Oh, teh, spodaj, pa ziher nisi zgresila – saj bi jih ze tezko (Gabriel, ‘the announcer’, also the moon); nezni (‘O Neznosti’) res niso, ceprav bi stavila, da bi se naslo marsikaj zanimivega pod njihovimi trdimi kozami 🙂 Simbolicno, so ‘right up your alley’, se mi zdi:
Hellfest posnetek v živo – iz Francije. Meni se zdi, da so bili v Tolminu dvakrat. Prejšnji vikend sem poslušala, jasno Marduk.
Potem sem pa še malo plenkala po netu in prav žalostno in z zamudo ugotovila, da pri Arch Enemy nič več ne poje Gossova. Tako so se nekaj hudo raznežili. Kar preveč – nova pevka nima iste energije, je pa lepa.
Zadnjič me je znanec vprašal, če se nič ne bojim teh strašnih glasov, mi je šlo prav na smeh – meni je grmenje všeč. Civljenje pa malo manj 🙂 in nič me ne moti poseganje v temno plat človeštva in njeno razgaljanje. Temno, ker je neznana in temno, ker je pogojena z odstopanji od običajnega, in temno, ker ni vedno prijazna in dobra.
Ljudje so bili od vedno v nekaj prepričani, življenje jih sproti ni vedno naučilo dovolj.
Med nama, Arch Enemy niso bili nikoli moja salca caja 🙂 Lepih zensk pa te dni res ne manjka – pametnih, mocnih, ponosnih… tisto je pa ze druga zgodba.
Ne bi vedela kako so se izkazali v Tolminu (tam sem bila dve leti tega), meni so Behemoth zaspilali kar v Tel Avivu in celo tistega meseca tega leta, ko smo bili najbolj osovrazen narod na tem svetu tako da – svaka jim cast.
Hm, kaj je ‘temna plat clovestva’? Brez teme ni svetlobe in obratno, kar jaz vem. In itak (posebej zate sem polistala), pravi Plato (ali tisti, ki ga je ustvaril, Sokrates): “What about the soul, then, the invisible part of him? It goes to a different place, a place like itself – noble, pure and invisible, the house of Hades, in the true sense of the word – to the good and wise god, which is where, god willing, my soul too is shortly going to have to make its way.” Torej, kot jaz te stvari razumem, kar je neznano zasluzi vsaj polovico nase pozornosti.
Ja, saj meni je od Arch v glavnem en komad ostal v spominu, ker ima nek poseben, progresiven zvok, vmes pa malo postanka na drugem planetu za katerega je kriva kitara:
My Apocalypse
Sudden implosion of silenced emotions
Buried beneath a scarred heart for too long
Delusions of hope fading away
Dying like leaves on frozen soil
My apocalypse is near
I can feel the end… Coming here
Neglecting existence, repulse and repent
An endless journey into the morbid
Whispering voices distorting all senses
Buried beneath a scattered heart for all too long
My apocalypse is near
I can feel the end… Coming here
The bitter taste of a dying dream
Shine the light on our shadows and illusions
Mogoče se progresivnost celo malo tepe z samo vsebino, razen, če jo dojemamo kot drvečo neizbežnost. Melanholija se me vedno dotakne, skrivoma se me pravzaprav kar drži.
Neznano si seveda zasluži pozornost. Celo znano si jo zasluži, ker nam lahko postane znano na drug način. Zato je včasih fajn pokramljati o stvareh, take reči več povedo o ljudeh, kot če govorijo o sebi.
Ooo, nič nisi rekla, da kaj v Slovenijo hodiš? Bi se kaj javila, ane?
Šalca čaja? Kje si to snela:-) misliš prav za zdravje, he, he.
A ves, kjer jaz zivim, je apokalisa zmeraj ‘near’, tako, da se clovek nauci ziveti tudi s tem, heh-heh… Pravzaprav, vseprisotna ideja o morebitnem koncu, ki je blizu nas je zgnetla v kakrsne smo.
Pravijo, da se melanholija skriva nekje v trebuhu… Po 20+ letih bivanja kjer je 97% dni v letu lepo vreme, trdim, da se zajec skriva v tistem grmu. Jaz se, naprimer, skoraj nikoli ne zbudim v slabo vreme. Skoraj vsak dan je lep, soncen dan. Vcasih sem jezna (se posebej julija ali avgusta, ko je vrocina neznosna (takrat me vcasih popade nostalgija po Sloveniji/Evropi, he-he…)), vcasih razocarana (nad ljudmi, predvsem), ampak melanholicna… nope. Obcudujem Skandinavce, ki tako pogumno furajo skozi mraz, dez in sneg.
In ker ze ravno omenjam Skandinavce – Watain-ov (? – eh, ta slovenscina) zadnji album je pravo ‘razodetje’ 🙂 – najdes ga tu (http://youtu.be/cH5RpH4xkEw) 😉
Ja, za melanholijo moraš dobiti dobro (to pomeni res veliko) dozo “ljubeče” radiacije od ljudi, ki jih imaš za bližnje. V tej pomoti je pravzaprav srž. Izveš, da ti nisi iz njihovega sveta.
Vidiš, Opeth so se pa skoraj “podoorsili”, niso več, kar so bili.
Heh, osebno bi hudo podvomila v zdravnika, ki bi predpisal Opeth v primeru akutne melanholije. Clovek zmore edino toliko kot so mu bogovi dodelili – se ko sem pisala blog in sla na prav vsak koncert v tem mojem mestu, sem vljudno odklonila karte za Opeth – in njih ni pametno izzivati.
In potem sem prebrala besedilo (‘Voice Of Treason’):
“Have you ever had the feeling of a sorrow inside?” (Yep)
“Have you ever been the reason why a hope subsides?” (Hopefully not)
“Have you ever seen the aftermath of giving up?” (Unforunately, way too often)
“Have we given up?” (Hopefully not)
“Is it over?” (Never)
“Have you given up?” (Never)
“Is winter hiding in your heart?” (Nope)
In zdaj, Nevenka, je cas za novo Nevenkino pesem 🙂
Danes imam praktičen čas in gospodinjim na vseh možnih koncih, da ja ne bi razmišljala. Ker mi to vedno škoduje.
Mogoče bo kaj – kmalu.