Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for januar 2016

Še vedno sameva visoka obala,
kjer ptice gnezdijo v pečini,
nad njo je klop, ki prazna je ostala,
in v njo so vrezani spomini.
V zraku se čuti vonj po rožmarinu
in objemu iz katerega ni moč oditi,
še sonce je podobno žarečemu rubinu,
v njem odsevi z molkom so pokriti.
Valovi, ki se z globino so spojili,
so tam drobili se razpenjeni čez skalo,
na njej so se v srebrne niti spremenili,
ker sonce se je z njimi poigralo.
Val za valom jih je lačno posušilo,
ko ljubeče ustnice je žgalo,
dokler morje se ni več zganilo,
le še po samoti slani je dišalo.

Read Full Post »

Z rokami zagrebem v nebo,
da se oblaki pocedijo,
in curljajo po potni koži.

S telesom se bližina prisesa
na žareče obzorje, njen dih
odmeva pod golimi prsti.

Zagrizi v mehko morje,
razgrni njegovo skrivnostno dno
in olušči sonce do zlata!

Naj se vesolje zgosti
v sunkovito težo
in razprši svojo moč na cvetoči lan.

Read Full Post »

V najlepšem

Težko je živeti s tem,
da nisi nikoli živel.
Da si bil samo drobec sanj.
Tako pomembno je videti svoje življenje
v drugih očeh,
tako nenavadno je, da v resnici eksistiramo tam.
Ker to, kar živimo navznoter,
je zelo oddaljen planet.
Lahko ga ponujaš celo življenje,
pa se nihče ne naseli na njem.
Kako lahko prodajajo nebesa?
Kako lahko človek kaj takega kupi?
Bolj je človek edinstven
bolj je neobljuden,
čeprav popolnoma resničen.
Kaj se res v najlepšem lahko izgubimo?
Vedno sem mislila, da se tam najdemo.

Read Full Post »

Včasih jokam,
ker se mi neumno zdi,
da se vse spreminja v nič
in moram gledati lastno izginjanje.

In tako je neopazno,
nobene praznine ne puščam za seboj,
ker nisem nikjer bila,
ker nisem nikamor šla.

Potem se v mislih naslonim nate,
čeprav si hotel biti iluzija,
da pozabim za trenutek
na ves brezciljni čas.
In spet dvignem svoje življenje
in ga nesem…

Read Full Post »

Edino poletje

Le enkrat je sonce od blizu sijalo,
v moje telo in srce kot nasmeh,
tako kot zgodi se pri srečnih ljudeh,
želela sem si, da bi moje ostalo.

Enkrat je sonce tako zelo grelo,
da tla so plamtela in sanje hlapele,
češnje decembra lahko bi cvetele,
da mrtvo lahko bi še enkrat živelo.

Vendar vse se drugače je obrnilo,
odnesli svetlobo so črni valovi,
oklenili besed so se težki okovi,
povsod se razsulo je grenko črnilo.

Tako poslovi se edino poletje,
Prelije ga dež in zlomi tišina,
v daljnem spominu ostane sinjina,
prelepi metulji in drobnih ptic petje.

Read Full Post »

Pismo z roba

Nad poganjki noči cvetijo reke,
brzice se razlivajo v Mlečno cesto,
med spiralne labirinte neznanega.
Dlani zrejo proti nebu,
dotaknile bi se sijaja, ki je že davno ugasnil.
Svetloba pa ga še vedno nosi seboj.
Skozi oči potuje tja, kamor vid ne seže.
Njen praogenj se vedno bolj oddaljuje
proti robu vsega.
Tam se konča upanje in tam se konča zlo.
Tam ima samota neskončno družbo.
Nobena ptica ne leti tako daleč
in misel se že veliko prej zaleti v lastno mejo.
Takrat postanejo zvezde tako blizu,
in rubini na zelenem listju so pikapolonice.
In noč donosi jutro, ki ne zajoče kot otrok,
dolga pot se mu nasmehne in ponudi dan,
kot kos kruha za preživetje.
Poglej drevo, ki v soncu slači ivje
da bodo žarki lahko segli do korenin.
Poglej se, da boš videl kako dolgo te bo čas še imel,
preden postaneš svetloba – ki potuje do roba.
Ne pozabi zakaj si tu. Hrepenenje je eno samo ugašanje.
Ne pozabi ljubiti.

Read Full Post »

Nič se me ne more dotakniti v deželi metuljev
in valovi mi ne morejo več ničesar povedati.
Na metuje je zapadel sneg in davno sem izvedela vse,
kar sem morala. Valovi so bili zelo pametni.
Preplavijo te in pogoltnejo, da od tebe ne ostane čisto nič.
Tudi čisto majčkene sanje ne. Take, ki ne sežejo skoraj nikamor.

Mrtva sem in na varnem.
Smrt je žalostna. Človek zelo žaluje za seboj.

Read Full Post »

Older Posts »