Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for februar 2016

Obzirnost

Oziram se na ljudi,
ker poskušam biti obzirna.
Ljudje zavohajo šibkost
in so brezobzirni.
Uživajo v moči.
Upajo, da ne prizadevajo preveč,
morda upajo, da ne prizadevajo premalo?
Zame je vse preveč: premalo, malo in veliko.
Potem izgubim obzirnost.
Nočem med ljudi.

Read Full Post »

Srečanja

Kolikokrat te srečam,
pa sploh ne vem zate,
kolikokrat te prezrem,
ker te poznam.
Kolikokrat te zamudim,
ker ne veš zame,
in kolikokrat ostanem daleč za teboj,
ker me nočeš poznati.

Read Full Post »

Dobro

Nekoč je živelo srce,
živahno je skakljajo naokoli,
veselilo se je dneva in njegovega življenja,
veselilo se je noči in njenih sanj.
Naučilo se je, da je dobro dobro
in slabo slabo.
Tudi nihanja med enim in drugim
je spoznalo.
In to ga je begalo, ker je dobro
tako hitro postalo slabo, in slabo
tako redko dobro.
In kar naenkrat srce ni moglo več
sklakljati.
Kadarkoli je skočilo, je padlo
zelo globoko.
Pa je še vedno kdaj poskočilo,
ker je bilo pogumno,
in je verjelo v dobro.
Ni se mu splačalo verjeti v nekaj tako majhnega.

Read Full Post »

Moja za vedno

Vedno je na samem
človekova samota.
Ni taka kot veselje,
ki se deli.
Taka je,
da rada sama raste
in postane velika.
Objema vse izgubljeno.
Redko se prepoznata
dve samoti,
ker samota zre sama vase.
Le tako lahko raste
in postane velika.
In edino,
kar je resnično tvoje.

Read Full Post »

Bolečina ni prazna

Cvet za cvetom reko je presahnil
in davno up se z upom je razšel,
nasmeh metulja v prazno je zamahnil,
čeprav nosil ga je val ves zlat in bel.

Tisoč let že golta ga puščava
kakor kamenček za kamnom v žoltem pesku,
njegova zemlja svetlobe ne zaznava,
nikogar več ne prepozna po lesku.

Čas na sivem dnu nevidno se odšteva,
še v zrcalu nobene znane ni podobe,
le tuja senca vame zeva,
pokopana živa od neločljive je zvestobe.

Read Full Post »