Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for november 2016

Kamen

Kot las je tenka brv do spomina.
Vse naokoli sem samo še jaz.
Vedno bolj dovolj je
in oklep je vedno trši.
Z zaprtimi očmi še vidim.
Prelepo je zunaj.
Prehitro si želiš preveč.
Vseeno, zadnji obris me še objame
predno me dokončno ukroti čas.

Advertisements

Read Full Post »

So long Marianne

V tišino in temo razgaljeno srce
nobene bitke več ne bije,
vseeno kaj želi njegovo si ime,
vseeno, če sonce sploh še kdaj posije…
Včeraj spet se smrt je pomladila,
k sebi vzela strast in poželenje,
včeraj spet se smrt je poglobila,
ko vzela sanje je in hrepenenje.
Peti mu pustila je do zadnjega koraka,
zreti v veselje in človeško žalost,
ki vedno nosita jo dva junaka,
tisti, ki vedno tvega za ljubezen,
in tisti, ki ga nikoli ne premaga starost.
K svojemu drevesu je poletela golobica
in smrt je našla ramo za svoj jok,
tako zelo želim si – bila njegova je resnica,
ko moral jo spustiti je iz rok.
Deset deklet je zadnji valček zaplesalo
in devetsto oken se odprlo je v nebo,
za šopek lilij je srce obstalo,
da končno spet lahko objel je njo.

Read Full Post »

Biopsija drevesa

V srce grem spet, da vprašam ga,
ali rastem še ali sem odmrla vsa?
Trhla, da deblo več me ne drži?
Sem res le suha veja še?
Drevesu nisem dobra več
in drevo več zame dobro ni.
Vsaka rast na mojem deblu je odveč,
utrujeno drevo več zdravo ni.
Praznina ga votli in čas najeda ga,
listje skoraj ne ozeleni.
Krošnja je brez ptic osamljena.
Srce pa le molči, ne da odgovora.

Read Full Post »