Sama sva na tej prostrani ravnini,
sama zreva v sonce,
sama zreva v zvezde,
sama zreva drug v drugega.
Ptice so edine, ki pridejo.
Ostarela sva
in ne rodiva več.
Archive for december 2016
Dva oreha
Posted in Uncategorized on 11 decembra, 2016| Leave a Comment »
Sanje
Posted in Uncategorized on 11 decembra, 2016| Leave a Comment »
Širokopotezno je potegnil s čopičem,
zabrisal je mejo.
Drevo je postalo del neba,
zlilo se je s travnikom.
Skoraj poletelo je.
Še nekaj potez
in slika se je zavrtela.
Drevo je odšlo tja
kamor še nikoli ni segla nobena korenina.
Drevo v mestu
Posted in Uncategorized on 11 decembra, 2016| Leave a Comment »
Še imam prostor
tukaj med zidom in visokim dimnikom.
Ves čas iščem svetlobo.
To je veliko mesto,
toplino je težko najti.
Vsi bi se greli na soncu,
nihče drug drugega.
Drevo in stolpnica
Posted in Uncategorized on 11 decembra, 2016| Leave a Comment »
Rastem ob stolpnici…
V meni teče življenje
tako kot v stolpnici.
Pomlad je razigrana,
poletje veselo,
jesen je zrela,
potem zima
naredi drevo skoraj prazno
in stolpnica ravno tako
izgubi nekaj listov.
Gozd pozimi
Posted in Uncategorized on 11 decembra, 2016| Leave a Comment »
Sneg upogne veje
in drevesa se sključijo.
Kot bi se držala za roke,
da bi bila pot lažja…
Brez stopinj je pogled
po belem snegu.
Drevo sredi hiše
Posted in Uncategorized on 4 decembra, 2016| Leave a Comment »
Hiša je iz kamna,
a ko jo ljudje zapustijo,
jo osamljenost zruši.
Sredi hiše zraste drevo.
Spominja se svojega
prejšnjega življenja.
Pod brezo
Posted in Uncategorized on 4 decembra, 2016| Leave a Comment »
Slana je polegla travo
in jo stkala z listjem.
Breza je življenje skrila pod zemljo –
do naslednje pomladi.
To je umetnost,
ki je človek ne obvlada.
Pod zemljo skrije svoj največji strah.
Kraško drevo
Posted in Uncategorized on 4 decembra, 2016| Leave a Comment »
Iz kamna je vzklilo.
S čisto malo sreče.
S čisto malo zemlje.
Burja se naslanja nanj
kadar gleda proti morju.
Zraslo je v ta čas
iz nekega drugega časa.
In pustilo nas bo za seboj.
Jesen v drevesu
Posted in Uncategorized on 4 decembra, 2016| Leave a Comment »
Jesen – prosojna in gosta,
čutim njeno zlovoljno postavo.
Preseda se iz stola na stol.
Sključena deklica ob palici
s potujočo žalostjo na grbi.
Nepovratno umiranje in samota.
Narahlo hočem objeti drevo,
a srebrni mah si je prilastil ta dan.
Jesen – počasen ritem megle.
Drevo molči, ko odhaja.
Bdim na blazini in zrem za njim.
Je noč kot zima, ki zaspi med ledenimi rožami?
In steklen metulj je okno, ki se zapira vase?
Drevo je vedno bolj daleč…
Jaz pa čakam,
da zagori po stoletnem dežju.
