Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘art’ Category

Ne dotikava se več,
niti s pogledom…
silna moč je obmirovala
nad potemnelo obalo
in potopila svojo glavo
v razburkano modrino.
Harmonija praznine
se je vanjo zazrla globoko
in v njej prepoznala svoj
razpadajoči obraz.
Brezmejno je drobljenje drobnih reči.

Advertisements

Read Full Post »

Žled

Čudežna bila je pot sanjava,
prek gričev zlatih in prek rožnatih dolin.
Tam, kjer sonce se z metulji poigrava,
z vonjem po dežju objame me spomin.
Sama sebe včasih vprašam,
so moje vrtnice zares bile rdeče?
Ali pa morda jih jaz ugašam,
da izgubile barvo so in niso več dišeče.
Ne vem kdaj je potok moj presahnil,
njegov breg prerasle so maline,
kdaj zadnji je metulj omahnil,
zakaj imam na srcu ozebline?

Read Full Post »

Na spomine vezem sanje

Ne prepoznam teh niti,
ki pletejo mi sanje.
Kot da tuje so,
a mi vseeno mar je zanje.

Niti ne poznam glasov,
ki skrivnosti šepetajo.
Ravno tako tuji so,
a celo v temi me prepoznajo.

Vedno hočem pozabiti
tisto drobno “čisto malo”,
da od te prelepe ptice
tako malo je ostalo.

A vendar vem za tiste rože,
ki ponoči zacvetijo.
Za ljubezen jih natrgam,
ker po spominu mi dišijo.

 

Read Full Post »

Na zmajevi črti

Daj, zapleši na tej tanki črti,
ki izgublja se v daljavo
jutro moje – v skrinjici zaprti
zlekni se v zeleno travo.
Naj do konca zgodbo mi prebere
o metuljih, ki so davno odleteli,
in o modri reki, ki bregove dere…
So vsaj belini zimo preživeli?

Read Full Post »

Zlata praprot

V zlati praproti ni upa zame,
tam pravljice so izgubljene,
tam vsa teža pade name,
ker so vse sreče razdeljene,
kakor zlato seme, ki izpolni želje,
kot razprodane karte za predstavo,
zadnji vlak se mimo mene pelje
in izprazni dlan sanjavo…
pomislim: ne obračaj se za njim,
solni steber boš postala,
kar sama podarim si, to dobim
in nikomur mi ni treba reči hvala…

Read Full Post »

Metulj

Vse to prostranstvo, ki narašča,
je kot z zlatim slapom žita polna kašča,
Speni se kot divja in krilata voda
s poljubi slepimi v prostoru brez izhoda.

Potem se vrtinec zruši in nalahno pada,
skozi pernato ožilje znova mlada
radost se predaja pod zaprte veke
bisernemu krogu šepetanja reke.

Neizbežna je megla na koncu drevoreda,
sončna postelja je soba brez razgleda.
Premika se počasi, kot mrtev je metulj ognjeni,
na robu drobnega vesolja je ostal v podobi njeni.

 

Read Full Post »

Kofetarica

S prekrižanimi nogami v kavarni
je njena kava še bolj grenka,
ne smehlja se in ne riše pene iz srca.
Na mizo pade zelen list. Ostal je brez drevesa.

Read Full Post »

Older Posts »