Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘ni vse zlato kar se sveti’ Category

Je lepota tisto, kar prevzame,
ugrabi misli in telo?
Je lahko pesem tako lepa,
da pozabiš vse, kar je in kar še bo?

Ali pa je beseda vedno prazna,
naj še tako lepo zveni?
Naj očara, je prijazna,
zakaj tako pogosto zaboli?

Zakaj lepota v soncu sije,
zakaj ob luni zažari,
zakaj srce jo vidi, ko se skrije,
zakaj si jo tako želi?

Zakaj ni vedno ljubezniva,
zakaj v njej lahko grdo je,
zakaj tako je občutljiva,
zakaj hkrati je vse troje?

Je lepota dobra ali bolj je zla,
je brez napake, vsaj ko se rodi,
zakaj tako velikokrat umre,
potem najde druge si oči?

Je bila beseda lepa,
če na lepem mestu je,
ali pa je pesem slepa
in z vero v lepoto živeti se ne sme?

Advertisements

Read Full Post »

Biti igralec
in se igrati s čustvi
a ne svojimi –
kako lepo je oblikovati svojo žrtev.
Kako močno se dvigneš nadnjo
in kako čudovit razgled je tam zgoraj.
Bolečina je kot morje,
ko vidiš, da zabrede v svoj travnik
in odide v sočni zahod.
Njena senca raste, raste do popolne teme.
Zabavno je narediti popis imetja
in prešteti vse liste.

Read Full Post »

O nežnosti

Ničesar ni videti
niti ni izgledov.
Za slamnato sonce.
Cel dan prekinja
ena sama misel.
Zadnji letni čas
in žalost postopa naokrog.
Ni resnično:
za trenutek podana roka.
Iz praznine v nič.
Dekoracija si.
Orhideja izgublja cvetove.
Novo bom rabila.
Preobleko. In prijaznost.
Trg je urejen,
skoraj nevidno se razpleta.

Read Full Post »

Win – win

Naročja so podobna,
brez sramu.
Konji galopirajo po ožilju.
In dlani pobarvajo seznam.
Vedno znova – unikatno.

Podoba izginja,
ko duša govori v prazno.
Sanje je tako lahko premagati
z resničnostjo.

Medtem resničnost porazi človeka.

Read Full Post »

Za mano spuščaš divji bes,
da se ne obrne k tebi…
Obred šepetov in krikov prepletenih.

Počasi si izgubil igro.
In od daleč,  ne od blizu.

Divji bes:  kot trop volkov.
Vseeno mi je,
ničesar ne pogrešam v divjini.

Read Full Post »

 

Sedma nebesa,
ta prekleti trenutek.
Potem pa se rušijo cele hiše na rjuhe.

Sledi.

Ponočevanje v kletki
dan za dnem
z odmevom,
ki ga še čutiš na koži.

Poigrava se.
Svetloba in senca.
Skozi trepetajoče okno.

Read Full Post »

Pomlad

Svetišče deževja spuščenih ramen,
hudournikov, ki valijo samoto
v nekoč tako pisan vrt.
Potemnela pomlad,
prevrnjena beseda kot zapuščen stol,
rebra neizpolnjenih pričakovanj,
ki kljuje v sence.

Premalo je bilo oceanov in globokega časa.
Premalo čolnov, ki se odtrgajo od obale.
Težko je teči za izumrlo barvo in kričati,
rdeče, rdeče …

 

 

 

Read Full Post »

Older Posts »