Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘poetry’ Category

Kamen

Kot las je tenka brv do spomina.
Vse naokoli sem samo še jaz.
Vedno bolj dovolj je
in oklep je vedno trši.
Z zaprtimi očmi še vidim.
Prelepo je zunaj.
Prehitro si želiš preveč.
Vseeno, zadnji obris me še objame
predno me dokončno ukroti čas.

Read Full Post »

Krik

Samo še enkrat me objemi,
tu, na belem pobočju.
V dlaneh me razblini.
Vdihnila bova vsak vzpon. 
in vso to lahkost,
ki se mehko vda
in vzdrhti kot vznemirjen planet
kadar trčijo kontinenti…
Potem hlad prodre v hrbet
in izpari v oddaljen krik.
Njegov odsev zre za galebi…

Read Full Post »

Vem, da nisem več nikjer,
kjer bi hotela biti,
od solz  razmazan je večer
in kar nočejo se posušiti.
Kako edino bilo je zame
to zvezdnato nebo nad mano,
in zvezde tako zelo so same,
a vendar svetijo predano.
V tišini, ki ni nikoli tiha
od drvečih misli brez števila,
nebo je, kot da mirno diha,
ko se je noč nad njim spojila.
Oblak bila bi, oblaki ne trpijo,
tak, ki mesec jih objame,
in jih njegovi žarki pozlatijo.
Tak, ki ga nikoli dež ne vzame
in ga nobena žalost ne razlije.
tak, ki brez želja in brez spominov sanja,
in lahko le sonce ga izpije.

 

Read Full Post »

Včasih morje je pretemno
za smeh in žalost morskih trav,
na obali jih valovi zapustijo,
z njimi veter se igra bahav.
Počasi boža in zasope njihovo ime,
nebo grbanči in zlovoljno piha –
do jutra so vse pozabljene…
In vendar je srebrna sled ostala,
kadar po morski peni zadiši,
se v belo sol je zapisala,
na samoto sivih skal za stare dni.

Read Full Post »

Gledam kako lahko obrne se beseda,
včeraj je nad morjem sonce valovalo,
danes le od daleč mojo pesem gleda
kot na strgano in razcefrano obuvalo.

Med zvezdami je svoje sanje odslužilo,
da oba lahko bila sva srečna kot otroka,
v tvojem svetu bila čarobno sem zdravilo,
nikoli nisi slišal ptice – niti smeha niti joka.

Read Full Post »

Življenje v pesmi se od vsega razlikuje,
od mene, tebe, sonca, rek, neba in morja,
le ljubezen je resnična, ker pozabi še kljubuje,
čeprav je utonila iz bleščečega obzorja.

Read Full Post »

Sonce belo se nad zemljo sleče,
hladen dež se v meni raztopi,
v zraku se bleščijo drobne sreče,
a zame v njem svetlobe ni.

V nočeh ne dvigam več pogleda,
pod zvezdami nikoli ne zaspim,
kot hiša, ki pod časom se poseda,
lezem v tla –  kot zemlja rjavim.

 

 

Read Full Post »

Older Posts »