Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Poezija’ Category

Še vedno sameva visoka obala,
kjer ptice gnezdijo v pečini,
nad njo je klop, ki prazna je ostala,
in v njo so vrezani spomini.
V zraku se čuti vonj po rožmarinu
in objemu iz katerega ni moč oditi,
še sonce je podobno žarečemu rubinu,
v njem odsevi z molkom so pokriti.
Valovi, ki se z globino so spojili,
so tam drobili se razpenjeni čez skalo,
na njej so se v srebrne niti spremenili,
ker sonce se je z njimi poigralo.
Val za valom jih je lačno posušilo,
ko ljubeče ustnice je žgalo,
dokler morje se ni več zganilo,
le še po samoti slani je dišalo.

Read Full Post »

V najlepšem

Težko je živeti s tem,
da nisi nikoli živel.
Da si bil samo drobec sanj.
Tako pomembno je videti svoje življenje
v drugih očeh,
tako nenavadno je, da v resnici eksistiramo tam.
Ker to, kar živimo navznoter,
je zelo oddaljen planet.
Lahko ga ponujaš celo življenje,
pa se nihče ne naseli na njem.
Kako lahko prodajajo nebesa?
Kako lahko človek kaj takega kupi?
Bolj je človek edinstven
bolj je neobljuden,
čeprav popolnoma resničen.
Kaj se res v najlepšem lahko izgubimo?
Vedno sem mislila, da se tam najdemo.

Read Full Post »

Včasih jokam,
ker se mi neumno zdi,
da se vse spreminja v nič
in moram gledati lastno izginjanje.

In tako je neopazno,
nobene praznine ne puščam za seboj,
ker nisem nikjer bila,
ker nisem nikamor šla.

Potem se v mislih naslonim nate,
čeprav si hotel biti iluzija,
da pozabim za trenutek
na ves brezciljni čas.
In spet dvignem svoje življenje
in ga nesem…

Read Full Post »

Naj kdo razlije luno
čez opustelo kamenje,
kopreno njeno naj razgrne
in razloži to znamenje,
ki so ga zvezde zapisale,
davno v izgubljeni čas,
naprej še bodo ga bleščale,
ko svet bo prazen in brez nas.
Kako vedele lahko so
kaj srce mi govori,
in da le ena luč na svetu
včasih zame zažari.
Ne lune mi sedaj ukrasti,
samo zato, da ne bi vedela,
da moja zvezda hoče pasti
iz žametnih dlani na tla.
Moram, moram jo ujeti v svoje,
ker duša njena vedno moja je bila.
Zanjo moram poskrbeti,
ker nima svojega neba.

Read Full Post »

sled

Pogreznjena nit
sneg pod stopali.
Posedajoči kristali
nanizani kot gosta megla.
Oslepljen mir.

Glasovi na  robu.
Tiha zvočna lisa in hlad.
Brezčutna premica;
sled…

 

Read Full Post »

NOAH

Sedaj se s soncem držita za roke,
smehljata valovom, letita z galebi,
sen vaju nosi čez bele otoke,
ko čas nepremično vrača se k sebi.

Read Full Post »

Po nevihti

I.
V vročem prahu studenec teže,
se razreže po povrhnjici

prhutajoče v sopari
mesto pod črnim slapom…

Iz zatohlega pogleda izpranih kupol
zdrsne sijaj v razporek pod biseri…
Povzpne se in ponovno spusti
zakopan trenutek na zlatih saneh.

Spet molk ima svoj vonj.

II.

Ne vleci me tako močno.
Glej tihotapce med  koraki…

III.
V razbitih oknih – na tisoče minulosti:
nevljudna ljubimca v visoki travi,
uglajena puščoba na domačem obšalniku.

Ležim ob tebi,
suh, zdrobljen kruh.
Hrana za golobe.
Na drobcu okna
cveti mak.

Read Full Post »

Older Posts »