Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Poezija’ Category

Spomin

Pod pregrinjalom obsojenih
bdi z nespečnimi.

Samo na pladnju obsijanih
se preliva  v drugo presenečenje.
Za očmi cvetovi preko čela senc ne mečejo.
Za očmi trk kontinentov je kot nov.

Včasih pa ostane.
Neprepoznaven.
Kot brez oblakov je gladina,
brez listja pramen las ob jutrih,
upadel potok bledih ustnic,
streha brez glasu
in njen veter med zidovi
kot nasičen ples brez gibov –
ubijalski mol.

Advertisements

Read Full Post »

Izsušen wadi,
kjer nebo včasih teče
v plavut nasutega peska
prek zgrbljenje tišine
globoko vdrte v črno
lesketajoče obrežje.
Neizrekljiva govorica,
na dlani veslo
in njegov odriv od ognja,
ki ga niso pogasili beduini.
Izbrisan veletok iz časa,
kot senca s težko torbo,
kot množica stopinj prehitrih.
Samo odtenek loči silhuete
v sladkem trsju,
ki podrsavajo v nikogaršnjih prividih.

Read Full Post »

Drobna črta,
nagubana skozi ost zmehčanega prahu,
okno na čelu tretjega očesa.
Sladko upanje
oblizne stopinje razmaknjenih bregov.
Na drugi strani harmonike
in njenih spretnih krogov na gladini
– se igra konča.
Razkrižje na konici sonca,
vzpon in padec kakor brez telesa…
Od vsepovsod vdira  zadnja meja.
Ne odtrga me njen razpraskan zid.
Kako si, vprašaš.
Videla sem te skozi okno. Odgovorim.

Read Full Post »

Travnat objem in kopita v strugi,
vali se kamenje v črnem drobu…
Globoke brazde za sokoli
padajo na moje prsi…
daleč so svetle niti
kot porušeni mostovi med očmi,
strah zateče se v bezgavke,
z ogljem si premaže obraz.
In potem na avtobus…

Read Full Post »

Ljubezen je moj dom

Sedma je najtanjša in se lepo prilega.
Slab dan je ne olevi in ne odvrže.
Blešči se v njenih luskah,
arena domotožja.
Hladen zid za zrklom ponuja svoj prazen pogled.
Objem. Poljub.
Ni treba daleč. Tam vreščijo zlo-vešče,
ko te stiskajo za grlo in ne moreš izvirati.
Iz sebe.
Govoriti je treba – na ves glas.
Šepetati od blizu.
Potem bo breg obstal,
vsaj toliko, da me primeš za roko.

Read Full Post »

Razgaljen greben senčnega roba
z neurejenimi prameni,
potmi zarisanimi s prsti v hladen pepel…
še vedno na kolenih je strm val sladkobesedja.
Tvoje prepelice  so odgnezdile svoje prhutanje
v neko drugo prikazen, ki jo misel zasaja
na najvišjo polico…
Vse te mehke kretnje nad prosojno odejo
se bodo razblinile med glasove,
ki zagrizeno tulijo:
moje, moje, moje….
skrhano nebo.

Read Full Post »

Razdvojenost

K zemlji obrnjena,
z nagnitim telesom med mladimi brsti,
tisočerimi razdivjanostmi vročih sap…
zasuta samota brez krikov, brez molka,
monolog…strahoten monolog.
Iz zapletenih mrež se reši le pajek.
Nekoč, na vrtiljaku pa…
V globinah  so poljubi dušili
zlate ribice in les se je trl do plamena
v  zdrobljeno morje.

Read Full Post »

« Newer Posts - Older Posts »