Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Poezija’ Category

Brez izhoda

Temen vozel zadrgnjen v čas
in pekoča jutra pred očmi –
na vsakem koraku,
ki mu spodrsne svetloba.
Prostor ne vdihne olajšanja
in ne izbistri ozračja.
Tesno ovite megle
se penijo po negotovem dnu.
Kdor stopi v ta dež
ne more nikdar več iz gozda.

Read Full Post »

Plima

Postaran  ponikne v reko.
Pogoltnilo ga je slovo.

Naj ostane med nama.
Ves ta nepodihan gnev
in vsa žeja v teh drobnih kosteh.
Počasen in zlomljen je njen tok.
Prazni so njeni koraki na parketu,
prazen njen stol na robu pečine.
Naj ostane med nama
vse, kar je tuje
in se hladno poljublja
z udarci razraščenimi
med kamenjem.
Naj ostane kakor daljnje telo
nekoga tretjega.

Read Full Post »

Dobro in slabo

V pustinji nemira je
tista neskončna namenjenost,
ki zardi sredi nedotaknjenega,
od vrtoglavice šumeče pred očmi…

Tla se zmehčajo v kolenih
in val prekrije goro s svojo  odejo,
da se ne bi zrušila  prek nagiba…
In se ne bi nikoli več zacelila,
ker ni požarnih stopnic
v tem bujnem zelenju
in zato moraš verjeti.

Read Full Post »

Meglena svetloba, razmetana …
skoraj lahkotno pokriva njeno neživost
nevredno odločitve, ki napaja sonce.

Skoraj te častím
golo in prazno.
Tvoja žalost je počasna in varna.
Nikoli se ne ozre
na brezbrižni konec.

Vedno – pred menoj –
na hladni mizici
še bolj hladna postrežba.

Read Full Post »

Pesem

Morje razplamtelih ptic
nad slano zoro, na blazini
zapleteni pelikani v
drsečo slutnjo, ki razgalja
prazne kolobarje v deblu…
na žolčnem kamnu lampijonov izgorenih…
valovi butajo v slovo odmeva
na razprostrtem dihu,
ki ga zemlja k sebi vleče
v svoj kovinski hlad,
v svoje skrčeno telo –
brez refrena.

Read Full Post »

Čakati nate

Prepuščena toku le navidezno
v levjem žrelu kot ledena kocka
v nasladi…
med zlogi suhega grmovja
mlečna rana  mlada v duši
glasnožitje krhkega zrcala
med odtenki modrega
kot slap hrumečega viharja
ne bi preživela vsa enaka
sebi…
za tem obzidjem ki lavo loči od divjadi
plahega neba zaprtega v lupino…
ne bi mogla razumeti sončnih ur
tako natančno razmejenih
polnih zank ki omračijo
vsako dlan v puščavi.
Naivno je zašepetati listju
rasti z jutrom prek čistine
v tej neslišni množici
čakati nate.

Read Full Post »

Mehka stopala poljubljajo
z nakodranim vetrom,
s sledovi prek mostov rosno oznojenih oken
ki ljubosumno zakrivajo dvojino
vzporednih ulic.
Pod temnim hlastanjem
za zrakom si plamen išče prispodobo,
še zadnjič, preden hišo porušijo.
In telo potuje brezčasno po ravnovesju
ranjene nedotakljivosti.
Končno je vseeno.
Vsak odsev se ukorenini v dlan
in zadiha izpod potopljene ladje.
V razmršenem mraku si popravi obleko
in se dotakne bolečine –
samoten korak na nevidnem pločniku.

Še vedno je tam ista izložba.
Besede na besedo,
ki se z močnimi rokami
borijo za bisere.

Še vedno je tam nemiren molk,
ki nikoli ne steče za nikomer.

Read Full Post »

Odsotna misel je prisotna
vsepovsod kot zbegana oblačnost.
Kot genom, ki odmeva iz semena,
neodločen mah perasle, neodrasle trave.
V tej sobani vse zlate ribe so pomrle
v zevajočih pticah neumornih žrel.
Spregledal bi iz zemlje
kakor stkan iz njenih vlaken,
Iz toplih lusk oluščen svojega metulja.
Če mogel bi iz jedra, ki žive vode ne prenese –
v vidno polje ogledala.
Preklete so oči, ki jasnovidno zažarijo,
v neznano pristanišče sužnjev.

Read Full Post »

Potuhnilo se je  splakovanje.
Dezinfekcija obrnjenih vdolbin v kalupih?
Od nikoder je prineslo in odneslo točno tja.
Še vriskajo kot netopirji
visoko nad donečim zvokom
slepe tesnobe vdrte v tla
in še danes se v membranah celic
za rešetkami pojavljajo prebliski.
Daljice od srca. Sredobežne.
Neizbežne.
Še si bitje pod svojo brazgotino
naperjeno v vse točke.
V tej zgodnji krogli dolgega
in nezgrešljivega posmeha.

Read Full Post »

Med in vmes

Spet križišče.
Saj lahko ostaneš.
Vedno lahko ostaneš.

Dragi moj boli me grlo.
Steblo mojega glasu ima trnje.
Požirala sem te s pogledom.
Sreča je bodla v oči.

Še manj medu lahko ima čebela.

Read Full Post »

« Newer Posts - Older Posts »