Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘s teboj še sonce se opeče’ Category

Včasih
govoriš komplicirano.
Logika je breme,
odvržeš jo…
potem besede gladko tečejo.
Sledi samonavdušenje.

Razmišljam, kako čudna je ljubezen.
Povsod najde logiko.
Tudi naknadno.

 

 

Read Full Post »

Ne dotikava se več,
niti s pogledom…
silna moč je obmirovala
nad potemnelo obalo
in potopila svojo glavo
v razburkano modrino.
Harmonija praznine
se je vanjo zazrla globoko
in v njej prepoznala svoj
razpadajoči obraz.
Brezmejno je drobljenje drobnih reči.

Read Full Post »

Še vedno sameva visoka obala,
kjer ptice gnezdijo v pečini,
nad njo je klop, ki prazna je ostala,
in v njo so vrezani spomini.
V zraku se čuti vonj po rožmarinu
in objemu iz katerega ni moč oditi,
še sonce je podobno žarečemu rubinu,
v njem odsevi z molkom so pokriti.
Valovi, ki se z globino so spojili,
so tam drobili se razpenjeni čez skalo,
na njej so se v srebrne niti spremenili,
ker sonce se je z njimi poigralo.
Val za valom jih je lačno posušilo,
ko ljubeče ustnice je žgalo,
dokler morje se ni več zganilo,
le še po samoti slani je dišalo.

Read Full Post »

Z rokami zagrebem v nebo,
da se oblaki pocedijo,
in curljajo po potni koži.

S telesom se bližina prisesa
na žareče obzorje, njen dih
odmeva pod golimi prsti.

Zagrizi v mehko morje,
razgrni njegovo skrivnostno dno
in olušči sonce do zlata!

Naj se vesolje zgosti
v sunkovito težo
in razprši svojo moč na cvetoči lan.

Read Full Post »

Vem, da nisem več nikjer,
kjer bi hotela biti,
od solz  razmazan je večer
in kar nočejo se posušiti.
Kako edino bilo je zame
to zvezdnato nebo nad mano,
in zvezde tako zelo so same,
a vendar svetijo predano.
V tišini, ki ni nikoli tiha
od drvečih misli brez števila,
nebo je, kot da mirno diha,
ko se je noč nad njim spojila.
Oblak bila bi, oblaki ne trpijo,
tak, ki mesec jih objame,
in jih njegovi žarki pozlatijo.
Tak, ki ga nikoli dež ne vzame
in ga nobena žalost ne razlije.
tak, ki brez želja in brez spominov sanja,
in lahko le sonce ga izpije.

 

Read Full Post »

Naj kdo razlije luno
čez opustelo kamenje,
kopreno njeno naj razgrne
in razloži to znamenje,
ki so ga zvezde zapisale,
davno v izgubljeni čas,
naprej še bodo ga bleščale,
ko svet bo prazen in brez nas.
Kako vedele lahko so
kaj srce mi govori,
in da le ena luč na svetu
včasih zame zažari.
Ne lune mi sedaj ukrasti,
samo zato, da ne bi vedela,
da moja zvezda hoče pasti
iz žametnih dlani na tla.
Moram, moram jo ujeti v svoje,
ker duša njena vedno moja je bila.
Zanjo moram poskrbeti,
ker nima svojega neba.

Read Full Post »

Včasih morje je pretemno
za smeh in žalost morskih trav,
na obali jih valovi zapustijo,
z njimi veter se igra bahav.
Počasi boža in zasope njihovo ime,
nebo grbanči in zlovoljno piha –
do jutra so vse pozabljene…
In vendar je srebrna sled ostala,
kadar po morski peni zadiši,
se v belo sol je zapisala,
na samoto sivih skal za stare dni.

Read Full Post »

Older Posts »