Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for the ‘Suhoparnosti’ Category

Je lepota tisto, kar prevzame,
ugrabi misli in telo?
Je lahko pesem tako lepa,
da pozabiš vse, kar je in kar še bo?

Ali pa je beseda vedno prazna,
naj še tako lepo zveni?
Naj očara, je prijazna,
zakaj tako pogosto zaboli?

Zakaj lepota v soncu sije,
zakaj ob luni zažari,
zakaj srce jo vidi, ko se skrije,
zakaj si jo tako želi?

Zakaj ni vedno ljubezniva,
zakaj v njej lahko grdo je,
zakaj tako je občutljiva,
zakaj hkrati je vse troje?

Je lepota dobra ali bolj je zla,
je brez napake, vsaj ko se rodi,
zakaj tako velikokrat umre,
potem najde druge si oči?

Je bila beseda lepa,
če na lepem mestu je,
ali pa je pesem slepa
in z vero v lepoto živeti se ne sme?

Advertisements

Read Full Post »

Kamen

Kot las je tenka brv do spomina.
Vse naokoli sem samo še jaz.
Vedno bolj dovolj je
in oklep je vedno trši.
Z zaprtimi očmi še vidim.
Prelepo je zunaj.
Prehitro si želiš preveč.
Vseeno, zadnji obris me še objame
predno me dokončno ukroti čas.

Read Full Post »

V najlepšem

Težko je živeti s tem,
da nisi nikoli živel.
Da si bil samo drobec sanj.
Tako pomembno je videti svoje življenje
v drugih očeh,
tako nenavadno je, da v resnici eksistiramo tam.
Ker to, kar živimo navznoter,
je zelo oddaljen planet.
Lahko ga ponujaš celo življenje,
pa se nihče ne naseli na njem.
Kako lahko prodajajo nebesa?
Kako lahko človek kaj takega kupi?
Bolj je človek edinstven
bolj je neobljuden,
čeprav popolnoma resničen.
Kaj se res v najlepšem lahko izgubimo?
Vedno sem mislila, da se tam najdemo.

Read Full Post »

Včasih jokam,
ker se mi neumno zdi,
da se vse spreminja v nič
in moram gledati lastno izginjanje.

In tako je neopazno,
nobene praznine ne puščam za seboj,
ker nisem nikjer bila,
ker nisem nikamor šla.

Potem se v mislih naslonim nate,
čeprav si hotel biti iluzija,
da pozabim za trenutek
na ves brezciljni čas.
In spet dvignem svoje življenje
in ga nesem…

Read Full Post »

Pismo z roba

Nad poganjki noči cvetijo reke,
brzice se razlivajo v Mlečno cesto,
med spiralne labirinte neznanega.
Dlani zrejo proti nebu,
dotaknile bi se sijaja, ki je že davno ugasnil.
Svetloba pa ga še vedno nosi seboj.
Skozi oči potuje tja, kamor vid ne seže.
Njen praogenj se vedno bolj oddaljuje
proti robu vsega.
Tam se konča upanje in tam se konča zlo.
Tam ima samota neskončno družbo.
Nobena ptica ne leti tako daleč
in misel se že veliko prej zaleti v lastno mejo.
Takrat postanejo zvezde tako blizu,
in rubini na zelenem listju so pikapolonice.
In noč donosi jutro, ki ne zajoče kot otrok,
dolga pot se mu nasmehne in ponudi dan,
kot kos kruha za preživetje.
Poglej drevo, ki v soncu slači ivje
da bodo žarki lahko segli do korenin.
Poglej se, da boš videl kako dolgo te bo čas še imel,
preden postaneš svetloba – ki potuje do roba.
Ne pozabi zakaj si tu. Hrepenenje je eno samo ugašanje.
Ne pozabi ljubiti.

Read Full Post »

Nič se me ne more dotakniti v deželi metuljev
in valovi mi ne morejo več ničesar povedati.
Na metuje je zapadel sneg in davno sem izvedela vse,
kar sem morala. Valovi so bili zelo pametni.
Preplavijo te in pogoltnejo, da od tebe ne ostane čisto nič.
Tudi čisto majčkene sanje ne. Take, ki ne sežejo skoraj nikamor.

Mrtva sem in na varnem.
Smrt je žalostna. Človek zelo žaluje za seboj.

Read Full Post »

Iluzija

Še se oziram za teboj,
in vem kaj sem hotela videti.
Vera se vsakomur maščuje.

Ni je dobre reči, ki je dobra.

Read Full Post »

Older Posts »