Pust

Pogrešam vrstico…
besede, ki razumejo neizgovorljivo.
Besede, ki se ne vdajo niti ne bojujejo.
Pogrešam neizgovrjeno vrstico
mnogo prevečkrat prevedeno z
besedami, ki ne dajejo človeka.

Advertisements

6 x 3

Ledena kaplja
na papirnati koži
zrno žalosti

Mesečina v plesu
nepremičen gib
eno samo zrenje

Veter odpira cvet
samo zanj
je vsa ljubezen

Pok se izgublja
v vesolju
zadnja beseda

Zvonilo je
pogled se zaleti v uro
svetloba se raztrešči

Še sam ne veš
sanje so bile gnezdo
potem so ptice odletele

Rešitve ni

Plamen tali voščene obraze,
tema se vije skoznje,
črni skleti odsevajo konec…

Na robu pekla je ta svet.
Počasi drsi vanj…
Jasno nebo je v nekem drugem vesolju,
tu je le junaštvo posemeznih norosti
in nobenega upora proti.
Vsi vemo vse.
In čakamo.
Da nas rešijo drugi.
In drugi čakajo, da jih rešijo…
In rešitev sama je zločin.

Lepa pesem

Je lepota tisto, kar prevzame,
ugrabi misli in telo?
Je lahko pesem tako lepa,
da pozabiš vse, kar je in kar še bo?

Ali pa je beseda vedno prazna,
naj še tako lepo zveni?
Naj očara, je prijazna,
zakaj tako pogosto zaboli?

Zakaj lepota v soncu sije,
zakaj ob luni zažari,
zakaj srce jo vidi, ko se skrije,
zakaj si jo tako želi?

Zakaj ni vedno ljubezniva,
zakaj v njej lahko grdo je,
zakaj tako je občutljiva,
zakaj hkrati je vse troje?

Je lepota dobra ali bolj je zla,
je brez napake, vsaj ko se rodi,
zakaj tako velikokrat umre,
potem najde druge si oči?

Je bila beseda lepa,
če na lepem mestu je,
ali pa je pesem slepa
in z vero v lepoto živeti se ne sme?

Na robu pravljice

V jezero zabrede Lunina princesa
kot v veliko solzo,
kot v prepovedan žarek,
ki ji sije iz očesa.

Tu zbral se ves sijaj je,
vsa druščina z neba vesela,
da cela lesketa se,
in noč je od lepote onemela.

Princesa v solzo potopi se
med bele lokvanje, labode speče,
med spomine in zapise stare,
v pozabljen svet minule sreče.

Poljub v škatlici

Na dnu akvarija je svetila luna.
Okoli nje je morska deklica jezdila
na morskem konjičku.
Za rojstni dan mu je kupila metulja
v zračni škatlici.
Ne odpiraj, to je Pandorina skrinjica.
Lepše je imeti vse darove.

Mrk

Neskončna travna ravnina.
Za njo je neprespana noč.
Na svetilki je prah.
Vseeno.
Postrigla si bo lase in
ne bo več ona.
Vseeno.
Lahko bi se zgodilo kjerkoli
in kadarkoli.
Zamižim na eno oko.
Ne bo se.
Ljudje bodo gledali samo še sončni mrk.