Golo drevo

Civilizirana divjina vsepovsod.
Vrane sedijo na daljnovodih
in kjujejo v mraz.
Nimam zavetja.
Golota me varuje pred zimo,
takrat ko so vsi oblečeni.
Vse imam na dlani.
Tudi ko me zlomijo.

Drevo za vse čase

Ne morem biti dober z nikomer,
drevo, ne prosi me…
vse ima lep začetek…
A na koncu sem vedno samo to,
kar sem…
Čas.
In jemljem.
Nikomur ne dam večnosti.

Samo drevo

Vem, da nisem vrba.
Ne morem se skloniti.
Ne najdem lastnega odseva.
Nimam svoje reke niti jezera.
Nihče ne joče z mano.
Zato se ustavi za hip,
da veter lahko bo moj nasmeh…

Res je

Ne gre naprej.
Vseeno do kod seže pogled.
Samo navzgor in navznoter.
Sprehajajo se samo sanje.
Resničnost je obtičala tu.
In ni lažnih besed zanjo.

Dva oreha

Sama sva na tej prostrani ravnini,
sama zreva v sonce,
sama zreva v zvezde,
sama zreva drug v drugega.
Ptice so edine, ki pridejo.
Ostarela sva
in ne rodiva več.

Sanje

Širokopotezno je potegnil s čopičem,
zabrisal je mejo.
Drevo je postalo del neba,
zlilo se je s travnikom.
Skoraj poletelo je.
Še nekaj potez
in slika se je zavrtela.
Drevo je odšlo tja
kamor še nikoli ni segla nobena korenina.

Drevo v mestu

Še imam prostor
tukaj med zidom in visokim dimnikom.
Ves čas iščem svetlobo.
To je veliko mesto,
toplino je težko najti.
Vsi bi se greli na soncu,
nihče drug drugega.