Feeds:
Objave
Komentarji

O nasilju

Bes je raztrgal človeka.
Njegovi kosi so leteli na vse strani
in se spreminjali v zveri.
Te bodo trgale naprej.

Advertisements

Skoraj do neba

Stojim na dnu.
Gledam kako visoka so drevesa okoli mene.
Skoraj se dotikajo neba.
Skozi majhno okno ga vidim.
Skoraj belo je.
Tako blizu in tako daleč.
Nobeno hrepenenje ga ne doseže.
Včasih skozi okno priletijo ptice.
Posedejo se po skrivenčenih rokah.
Razbolene so in utrujene.
Tako dolgo že segajo v prazno.
Vem, da bo tako ostalo.
Do zadnje kapljice sveta.

Mala črna obleka

Črna je in brez rokavov.
Tesno se stiska k meni.
Drži me čez pas
in skupaj zapleševa pred zrcalom.
Črna me brani.
Črna govori namesto mene.
Črna je, ker ne maram rdeče.

Roka

Na mizi je počivala roka.
Nekoč se je držala za gugalnico.
Pobožala je potepuško mačko.
In obrezovala vrtnico.
Potem je držala skodelico
in prestavljala uro na poletni čas.
S konicami prstov je drsela
po jutranjih gladinah morja.
Včasih je brezovljna obvisela
zato, ker je bila del telesa
in njegove duše.
Včasih je poslikala obraz
in narisala natančno urejenost.
Enkrat v življenju je držala šopek.
In enkrat je objela tako,
da ni hotela izpustiti.
Moja roka in njen hišni ljubljenček.
Samota.Prijazna samota.

Metulji

V vrtnem paviljonu
je včasih igral majhen orkester.
Ona pa je stala tam
na robu pečine in strmela v morje.
Želela je najti slap na morskem dnu,
slap iz srebrnih niti,
ki bi izpral črno tetovažo iz njenih misli.
A usoda je bila preveč zapečatena.
Zato je hotela stran od pogledov,
ki so vedeli vse in še več.
Nebo je prekrivalo njeno svetišče
in njena zemlja je bila rdeča kot mak.
Postarana ura je tiktakala čisto počasi.
Ona pa je imela je klobuk iz pisanih metuljev
in ves dan so letali okoli nje – kot objem.
Nekaj ji je vendarle uspelo…
Lahko je pozabila
od kod so prišli in so bili
zato samo njeni.

V čakalnici

Na obešalnik je odložila plašč
in povabila drevored v sobo…
Bil je njeno nadaljevanje,
z razdaljo je postajala vse manjša
in vse bolj tam, kjer so bili vsi…
Stisnjeni v čakalnici s težkimi okvirji.
Stopila je v čoln z rožnatim ozadjem.
Na stotine metuljev se je prilepilo nanjo,
sami naključni slepi potniki.
Na koncu se je čoln ustavil poleg tistega,
ki je vozil v neznano.
Na drugi strani sobe je bilo okno.
Ni hotela pogledati vase.
Sedla je za mizo in po njej so se razpisali
vsi trenutki dolgi kot leta.
Zasušena, blatna skorja je počasi odpadala.
Na dnu čistine je zagledala podobo,
edino, ki ji je ostala.
Dobro je tako, da nisi sam,
ko čakaš.

Zaman

Hodila je po reki
in se spotikala ob brzice.
Žejna v tej prekleti puščavi.
En sam požirek sanj
bi jo postavil na trdna tla.
Proti toku, proti vetru…
brezupno do teme.