Na dnu akvarija je svetila luna.
Okoli nje je morska deklica jezdila
na morskem konjičku.
Za rojstni dan mu je kupila metulja
v zračni škatlici.
Ne odpiraj, to je Pandorina skrinjica.
Lepše je imeti vse darove.
Posted in Uncategorized | Leave a Comment »
Neskončna travna ravnina.
Za njo je neprespana noč.
Na svetilki je prah.
Vseeno.
Postrigla si bo lase in
ne bo več ona.
Vseeno.
Lahko bi se zgodilo kjerkoli
in kadarkoli.
Zamižim na eno oko.
Ne bo se.
Ljudje bodo gledali samo še sončni mrk.
Posted in Uncategorized | Leave a Comment »
Otroci so sedeli na stopnicah.
Popravljali so si maske,
ki so bile zanje prevelike in pretežke.
In niso vedeli koliko časa jih bodo nosili.
Niso vedeli ali bodo še kdaj samo otroci.
Posted in Uncategorized | Leave a Comment »
Črna črta je obrisala
razmazano fotografijo.
Človek je skočil skozi okno.
Groteskno preživetje.
In očividci?
Nihče ni gledal z dušo.
Posted in Uncategorized | Leave a Comment »
Bes je raztrgal človeka.
Njegovi kosi so leteli na vse strani
in se spreminjali v zveri.
Te bodo trgale naprej.
Posted in Uncategorized | Leave a Comment »
Stojim na dnu.
Gledam kako visoka so drevesa okoli mene.
Skoraj se dotikajo neba.
Skozi majhno okno ga vidim.
Skoraj belo je.
Tako blizu in tako daleč.
Nobeno hrepenenje ga ne doseže.
Včasih skozi okno priletijo ptice.
Posedejo se po skrivenčenih rokah.
Razbolene so in utrujene.
Tako dolgo že segajo v prazno.
Vem, da bo tako ostalo.
Do zadnje kapljice sveta.
Posted in Uncategorized | Leave a Comment »
Črna je in brez rokavov.
Tesno se stiska k meni.
Drži me čez pas
in skupaj zapleševa pred zrcalom.
Črna me brani.
Črna govori namesto mene.
Črna je, ker ne maram rdeče.
Posted in Uncategorized | Leave a Comment »