Feeds:
Objave
Komentarji

Posts Tagged ‘Poezija’

Resnice ni

Še znaš zasaditi laž
kot da me ni…
Po neskončnem številu ptic
ki so odtekle z letnimi časi
tako daleč stran…
s krili se še vedno dotikajo solza.
Nebo se niti prvič ni zacelilo.
In luna ni ničesar pozabila.
Ne toplega vetra,
ki  je barval zimske  metulje
prek zasneženega obraza.
Ne hladnih nalivov,
ki so razbelili dlani.
Oh. To jezero nad nama…
Z zvezdami na dnu.

In nič ni resničnega…
Razen mene.

Advertisements

Read Full Post »

Presihajoče morje

Nič več.

Ladja brez vezalk.
In srce brez sidra.
Raztrgano jadro plapola v lastnem soku.
Besede so lahko negibne, hladne, mrtve…
Dim, ki se dušeče vali iz njih, še morju stisne rebra.
Poznam te, sem rekla.
Ko se je razlezla tema iz tvojih ust.
Zavreči hočeš.
Tako krčevito.
Da še tebe zaboli.

Včasih še vedno vzdihne.
In prevpije vse razdalje
v razpokani zemlji.
Pod ne preveč večno kožo.
Presihajoče morje.

Read Full Post »

Parfum

Čisto malo na zapestje…
kot urok na vročem pesku…
prepustila bi se
in se naslonila na lipov cvet.
In vame bi lahko položil
svoje telo iz odsevov
ki med lokvanji srkajo
belino cvetov.

Čisto malo na vrat
kot urok svilenih vlaken
omotičen in skoraj negotov
kot prvo srečanje.

Čisto  malo.
Po tankem čipkastem robu neba,
na izpraskani barvi izsušene klopi.
In potem: Anubis velik in črn.

Read Full Post »

S stopalom, čisto narahlo…

Povsod se odpirajo
lačne sence,
naveličane istih pločnikov
in vedno enake kave…
Le spomin ima vonj po nečem živem.
Tvoj mir je na dnu prepada.
Ki te britko pokrije vsak dan.
S stopalom bi ga skalila.
Da bi srce lahko spet bilo
in bi pogled drvel kot žareča krogla…

Read Full Post »

Speljati do konca

Shoditi
skozi zrak
nič več leteti…
S pokončnim časom preko slanih bolečin…
Zakopati svoj zaklad
za novih tisoč let…

Potem obleči zapeljivo radost,
z golim hrbtom in široko odprtimi očmi…
In spet voziti prehitro.
Tokrat. Preko polne črte in v rdečo luč.

Read Full Post »

Sama sebi

Sama sebi
neznano listje čudnega drevesa,
čudnih besed in čudnih gibov…
Plesoča vrba in tisoč lovk,
vse ostalo prazno…
Vsi objemi in vsi poljubi…
Iz tvojih ust
v moje srce
je črpala usoda…
iz jasnih oči,
kot da niso bile tvoje…
Sama v sebi razsuta
kot pomladna upanja cvetočih zvončkov,
kot zvezdni prah razpadajočih sanj.
Sama sebi
tuja.

Read Full Post »

Še kdaj prideš?

Prideš še kdaj
v svoje neresnično potovanje?
V nemo jutro,
v nezadržni trenutek,
ki poplesaval je po roki?
Pomisliš, kako žalostno je to morje?
Od daleč opazuješ zlato svetlobo,
ki raste nad molkom.
Njen sijaj prekriva bol,
ki je obsedela brez želja,
kot premlada vdova.
Kako rahla je prepoved
na valovanju reke,
ki od vedno teče v isto smer…
V deželi,
ki jo imajo samo jutra.
Izlivajo se v še vedno živ nemir…
Tako blizu je obzorje
s svojimi poljubi
in tako lahko je pritrditi
brez vprašanj
in brez časa, ki davno je minil.
In ta pomol, ki se zajeda v globino,
še vedno vztrepeta
kadar meglice odprejo oči
in zastor odkrije
tisto rahlo sipino
po kateri sva zdrsela.
?.

Read Full Post »

Older Posts »