Je resnica lahko srečna?

Ko gola leže v posteljo,
je resnica lahko srečna?
Če brez korenin je to drevo?
In hrepenenje je neskončen vlak?

Mi smo mi in dva bedaka,
sva to midva?
Nisva mi-dva.
In čas je priča,
ko oplaja sam se s sabo,
a deli se le na koščke.

Tvojamoja, mojatvoja?
Majhna slika izrezana iz zemlje.
Na stezi preko praznih rjuh.
Bosonoga je Ljubezen,
ki je Ljubezen ne obuje.

Read Full Post »

………do želja

Pusti me, sen viharjev nad topoli,
s potovanji nemirnih barv  – po mehkih pokrajinah…
ni mi moč oditi iz zaliva te jeseni,
ki s svojimi rokami strla luno je v prah
in ga razsula je po golem polju.
Neskončno nizko je nebo nad srcem
in zastal je dih nekje v daljavi ptice.
Z minljivim jutrom pomlad ne čaka dneva.
Zaspala je na modrih prsih,
ki slepota jim poljub je vzela.
Pusti me, saj preveč ne sanjam,
samo malo tekla bi z deročo reko,
samo malo bi sijala s soncem
in potem lahko me pot bi pozabila.

Read Full Post »

Ostrina slike

Hladen sij se ugreza v prst
z večernim obrazom na popotniku.
Vtisne se vanj kot meč živih,
negibnih šumov, ki razpadajo
pod plameni sveč.
Razhajanja v dokončnost.
Razhajanja v neskončnost.
Globoka vrtina nakopičenih odmevov
za tistimi, ki se jih še lahko dotakneš.

Read Full Post »

Ob petih zjutraj

Sanjal boš z odprtimi očmi – prazen čoln,
ki drsi po njenem hrbtu in grič iz  marcipana.
Ker razklenjen si – v zaklenjenem kot tvoj prstan za srečo.

Skrčeni prsti v tesnih čevljih te vsak dan stiskajo v grlu,
in pomisliš:
kako zaril bi svojo glavo v nekaj  sončnega
in prisluhnil črnim pikam tik pred izgubo zavesti.
Zapisale so vso krhkost, ki se zaupala je tvoji dlani:
polovinka, četrtinka, pauza, šestnajstinka in tišina.

Kako hitro nič preraste sladkorno skorjo.
Hrapava je od prozornih valov, ki na koncu zagrenijo.
Rahla smetana na breztežnem biskvitu se nič več ne pozibava,
kljub dolgim rokavom je vsa prezebla ravno ob petih zjutraj.
Ni ne ptica ne kamen.
Ne stopinja ne oblak.

Read Full Post »

Ljubim te

Izpod mračnega čela prihaja drug čas.
Koščen in izsušen.
Dotik, kot vrezano srce v trhlo lubje.
Brez besed, ki so nekoč objele deblo.
Kot tolmun, ki se olušči do pozabe.
Kot megla, ki je ne moreš sleči.
A danes bi morda še za trenutek
reka svojo strugo prepoznala.
Danes bi morda še poletela s skarabeji.

 

 

Read Full Post »

Midva nikoli

Popoldne zamolklo poležuje
v očeh izpraznjenega hrepenenja.
Oddalji se naglo kot ognjen privid,
ki prosto pada prek ramen.
Ob vznožju gore je val okamenel
in zdrsnil nazaj globoko vase.
Ta slap se nikoli ne razlije.
Izpolnjen je.
Kot rudnik, ki zaduši ga talna voda.

 

 

Read Full Post »

Reinkarnacija

Modrikasta senca
in veter v kristalni vazi
na mehkem vratu vodne lilije.
V gibkem soku tihe vode
sanjam, kako glas
v letu se obrne
in se vrača samo k tebi,
golobica, bela preproga
na beli grivi makovega zrna.
Raztkana do zadnje niti rdečila
razsutega po polju.
Spet postala bom –  nekdo drug.

Read Full Post »

Continuum

Od črke do črke – slepota,
karavana mravelj do nevidnega.
Samo ti in lep dan životarita.
Prijatelja morskih konjičkov.

Zibaj, zibaj barčico
in ptice v podpalubju.
Galjot v srcu sončnih žarkov.
Napij se rose, neslane rose.

Potem pridi in me poglej.
Fantom iz zrele zemlje.
Rahlo je nagnita.
Njena os.
Ledena doba se prevrača vanjo.

 

Read Full Post »

Božični čaj

Prepletena z oboki,
vesela pomarančna cesta
izginja v enem samem loku
sanjskih kamnov.
Spečih v piramidah sonca.
V trebuhu črnega lesa
brbotajo zvezde.
Ki vedno znova ozelenijo
in prerastejo oči s svetlobo
rdečih polj na biljkah riža.
Z ozkimi obrazi
in podolgovatimi hišicami v stroku
jezerskih gladin.
V pokrajini odsotno zamižijo med odsevi
pepelnatega listja.
Na koncu rojstva.
Ta smešna pomarančna cesta
obuja svoj prastari ritem.
Med ličnicami na stežaj odprtih vrat.
Ni votla, polna je kot praznično omizje,
ki se šibi pod ljubečimi dlanmi.
Pojoča kot zemljin plaz.
Ki dere v sončne zarje vrtiljaka.
Pod bledimi koraki.

Read Full Post »

Odpoljubil

Odpoljubil bi lahko to bolečino
s časa, narisanega med kazalci
makovega polja.
Med strmimi tančicami
nikoli pomlajene pomladi.
Odblisknil bi razpoke v skali,
ki plima jih pogreša,
in v njih ne more skriti razpenjenih viharjev.
Davno je snežilo z dežjem
v drobno pajčevino še bolj drobnega življenja.
Ne odkupil.
Odpoljubil bi lahko.
To drseče dno, ki se izmika izpod tal.
In ta utrip drhtečega sočasja
na prazni klopi.

Avtor muzike, ki je doživela mnogo izvedb – Lou Reed – kdo pa drug. Samo on.

Read Full Post »