Vse kar je žarelo

Včasih je misel tako grenka,
da čutim kako reže nov izraz,
in če se že moram prepoznati,
se raje po odsevu…
Po vsem, kar je izžarelo
in pustilo sled na mehki travi…
In če že moram, vedno znova
skozi eno samo zgodbo,
noč za nočjo,
me pokoplji nekje drugje,
ne ravno tam,
kjer je trava posrkala vsa moja jutra.

Read Full Post »

Po mrazu je zemlja razrahljana

S časom bi človek zalepil neizogibno.
A čas razpada.
Nismo dovolj hitri.

Nismo svetloba.
Nismo niti navaden potok.
Že pri izviru se zmotimo.

Pobiramo spotoma,
kar se prime dlani,
in česar nikoli v resnici ne pogledamo.

Potem brezupno gledamo vase in iščemo.
Iščemo, kar bi nas povezalo
in stkalo na novo skozi vse, kar smo čutili.

Po mrazu – vezi pokajo.
In tisto, kar naj bi bila odjuga,
ničesar ponovno ne sestavi.

Read Full Post »