Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for april 2013

Dih je le drobna sapica zazibana v srcu.
In v njem ni prostranega razkošja –
le utrip v živem in mehkem tkivu,
prestol na soncu in obup v temni ječi.
Popotnik preko slutenj ožganih dreves.
Razcapan in izstradan siromak.
Vzamejo mu še pesem.
Nihče je ne more obdržati –
razen drugega srca.
Dva nista  siromaka.
Nihče jima ne more vsiliti tišine.

Advertisements

Read Full Post »

Hipnoza pretrgane niti.
Zdrobljena med prsti.
Zasejana v plevel
kot vid v  stekleno oko.
Zaobljeni boki z zlatimi popki
vtisnjeni do podkožja.
Odmev je pramen lune,
ves neprespan od razmajanih sklepov in žalostink.
Tako. Tu nekje. Se razpre beseda.
In odkimaš.
Na jeziku začutiš sivino,
ko oblizneš svoj črn email:
kar si odsekal, si odsekal,
kar si zlomil, si zlomil
in kar si pretrgal, si pretrgal.
Brez hrumeče povodnji
lastne suše.

Morda bi še enkrat hrznil kot v sanjah.
Prebujen ne bi niti trznil.

Read Full Post »

Ni varovala, samo sprožilec
med nebotičniki in kletmi.
Tu je bilo moje polje,
ki ni napolnilo nobene kašče.
Vijolično kot potok.
Na jesen ga je prerasel okameneli bršljan.
Tako brez napak.

Read Full Post »

Med jastrebi

Ti misliš, da ne mislim…
prah na glasu zbada izsušeno melodijo,
odtekla je v tisto goščo na dnu.
V skaljenih rokah se je bistrila gola kri,
preveč pesmi je bilo v njej.
V zasoplih valovih  njen virtuoz,
ni odtrgal oči z njenega ritma.
Spoznala sva svojih tisoč let
brez hrane, brez oprijema.

Read Full Post »

Umolkni za trenutek

Ukrivljen hrbet odmrlih volkov,
izluščenih iz odmevov odpadlega lubja.
Zadnja moč je rahla,
prepuščena prostemu padu.
V vrtincih suhega listja
brsti na novo in spaja svojo zapoznelost.
Rojena včeraj.
Čeprav nič več na začetku.
Ves prehojen žar je le sončni zahod
iz počasnega gugalnika.

Read Full Post »

Brez izhoda

Temen vozel zadrgnjen v čas
in pekoča jutra pred očmi –
na vsakem koraku,
ki mu spodrsne svetloba.
Prostor ne vdihne olajšanja
in ne izbistri ozračja.
Tesno ovite megle
se penijo po negotovem dnu.
Kdor stopi v ta dež
ne more nikdar več iz gozda.

Read Full Post »

Plima

Postaran  ponikne v reko.
Pogoltnilo ga je slovo.

Naj ostane med nama.
Ves ta nepodihan gnev
in vsa žeja v teh drobnih kosteh.
Počasen in zlomljen je njen tok.
Prazni so njeni koraki na parketu,
prazen njen stol na robu pečine.
Naj ostane med nama
vse, kar je tuje
in se hladno poljublja
z udarci razraščenimi
med kamenjem.
Naj ostane kakor daljnje telo
nekoga tretjega.

Read Full Post »

Older Posts »