Zgodbo rešenih ptic bi rada
nad toplimi solinami.
Ne bi kamen mogel me zadeti,
ki ljubezen ga je vrgla.
Kako ti je ime starost, zima bela?
In tebi, ki sem te hotela?
Archive for november 2012
Ob tebi
Posted in Poezija, tagged Brez greha on november 23, 2012| Leave a Comment »
Sedaj verjamem, da te ni
Posted in Uncategorized, tagged Misli prevedene v nič on november 19, 2012| Leave a Comment »
Sedaj verjamem, da te ni.
Če bil bi, bi svetloba k meni se vrnila,
če bil bi, ljubezen ne bi v prazno izzvenela,
če bil bi, bi beseda sled imela…
tako pa nič v tišino se zavije,
rad ima neskončnost svojo
neranljivo…
blizu, daleč, kam se skrije…
A vseeno čudno je,
če nič tako te rani,
da vzame celo tvoje bitje,
da za njim spet nič ostane.
Polje, kdo bo tebe ljubil
Posted in Poezija, tagged Polje, Polje kdo bo tebe ljubil ko bom jaz v grobu spal Ljubil žar me bo pomladi ki nad mano bo sijal Jaz pa bom pomlad naprosil naj gre mimo tvojih tal on november 18, 2012| 1 Comment »
Moje polje zardelo
enkrat je in se osulo
Takrat se dnevu je zazdelo
da za vedno je minulo.
Vendar polje makovo ne mine
čeprav je prazno in brez cvetja
še vedno sanja prek doline
da ljubljeno je, vredno petja…
Še vedno svojo dlan ponuja
in globoko vase vabi
ko ob jutrih me prebuja
v upanju da sonce vziti ne pozabi.
Moje polje zardelo
enkrat je in se osulo.
Kot jesen na stezo belo
in na srečo izginulo.
Samota
Posted in Poezija, tagged Nikdar več se ne dotakne on november 18, 2012| Leave a Comment »
Tiha plast nevidne duše
položena čez nebo
se razteza vse do ruše
ki prerasla je zemljó.
Tam začenja se svetloba
tam se njena pot konča
tam spreminja se podoba
zvezd in sonca jasnega.
Nikdar več se ne dotkne
roke ustnic ne oči
vedno le pogled umakne
daleč od srca zaspi.
Sama
Posted in Poezija, tagged Novemberska usoda on november 17, 2012| Leave a Comment »
Od daleč se zablešči izbira dneva
v kristalnih arkadah gostobesedja,
ni vabilo, ni grožnja, samo kamnito dejstvo.
V tem prostoru se ne leti,
v tem prostoru se samo pada, navzgor, navzdol..
kdo bi vedel.
Pa vendar, je izbira, ki izbere v množici,
tudi brez spoznanja.
Izpuli ti edino perut, ki te je spominjala na ptico.
Kot strah in obup ostrih trav pod stopali
se zruši ogenj v globoko brezno.
Ne boš se premaknil.
Stojiš za živo mejo.
Jaz pa rišem po zraku
in si domišljam, da te rišem po tebi.
Ohromela do oči.
Praznična izložba
Posted in Poezija, tagged Prepričanja trda kot kamen še vedno molčijo on november 16, 2012| Leave a Comment »
Kaplja zapoznele svetlobe
neslišno zdrsne po sledi toplega pričakovanja.
December prihaja potihoma, s premrlo ptico v prsih,
samoten otok sredi bleščavih lampijonov.
Čas, z rokami globoko v žepih in daleč od ljudi,
izginjajočih na pravih poteh skupaj z iluzijami,
je brezdomec na zamrznjenem pločniku.
Z odtujenim srcem, ki ga gong ne predrami,
je tišina najboljši prijatelj, in ko jo prekrije sneg
je svet čist, skoraj prijazen…
neslišno zdrsne po sledi toplega pričakovanja.
December prihaja potihoma, s premrlo ptico v prsih,
samoten otok sredi bleščavih lampijonov.
Čas, z rokami globoko v žepih in daleč od ljudi,
izginjajočih na pravih poteh skupaj z iluzijami,
je brezdomec na zamrznjenem pločniku.
Z odtujenim srcem, ki ga gong ne predrami,
je tišina najboljši prijatelj, in ko jo prekrije sneg
je svet čist, skoraj prijazen…
Znamenje na nebu
Posted in Poezija, tagged moje, ne Aškerčevo on november 14, 2012| Leave a Comment »
Le kdo bi zaupal dežju,
prepojenemu od nog do glave
z nespečno sivino.
Brezimnemu in molčečemu šepetalcu,
ki lepi na listje bleščečo patino
jesenske slutnje.
Bolečina je prehodila vso njegovo pot.
Ni se ustavila dokler ni razjedla
zadnje zmote, ki si je še upala živeti.
Potem se je zlomila še enkrat
in ni več vedela za ulice,
ki sva jih prehodili
in dež, tako odmaknjen od sveta,
jo je spominjal le še nase.
