Ob tebi

Zgodbo rešenih ptic bi rada
nad toplimi solinami.

Ne bi kamen mogel me zadeti,
ki ljubezen ga je vrgla.

Kako ti je ime starost, zima bela?
In tebi, ki sem te hotela?

Read Full Post »

Sedaj verjamem, da te ni

Sedaj verjamem, da te ni.

Če bil bi, bi svetloba k meni se vrnila,
če bil bi, ljubezen ne bi v prazno izzvenela,
če bil bi, bi beseda sled imela…

tako pa nič v tišino se zavije,
rad ima neskončnost svojo
neranljivo…
blizu, daleč, kam se skrije…

A vseeno čudno je,
če nič tako te rani,
da vzame celo tvoje bitje,
da za njim spet nič ostane.

Read Full Post »

Polje, kdo bo tebe ljubil

Moje polje zardelo
enkrat je in se osulo
Takrat se dnevu je zazdelo
da za vedno je minulo.
Vendar polje makovo ne mine
čeprav je prazno in brez cvetja
še vedno sanja prek doline
da ljubljeno je, vredno petja…
Še vedno svojo dlan ponuja
in globoko vase vabi
ko ob jutrih me prebuja
v upanju da sonce vziti ne pozabi.
Moje polje zardelo
enkrat je in se osulo.
Kot jesen na stezo belo
in na srečo izginulo.

 

Read Full Post »

Samota

Tiha plast nevidne duše
položena čez nebo
se razteza vse do ruše
ki prerasla je zemljó.
Tam začenja se svetloba
tam se njena pot konča
tam spreminja se podoba
zvezd in sonca jasnega.
Nikdar več se ne dotakne
roke ustnic ne oči
vedno le pogled umakne
daleč od srca zaspi.

Read Full Post »

Sama

Od daleč se zablešči izbira dneva
v kristalnih arkadah gostobesedja,
ni vabilo, ni grožnja, samo kamnito dejstvo.

V tem prostoru se ne leti,
v tem prostoru se samo pada, navzgor, navzdol..
kdo bi vedel.
Pa vendar, je izbira, ki izbere v množici,
tudi brez spoznanja.
Izpuli ti edino perut, ki te je spominjala na ptico.
Kot strah in obup ostrih trav pod stopali
se zruši ogenj v globoko brezno.

Ne boš se premaknil.
Stojiš za živo mejo.
Jaz pa rišem po zraku
in si domišljam, da te rišem po tebi.
Ohromela do oči.

Read Full Post »

Praznična izložba

Kaplja zapoznele svetlobe
neslišno zdrsne po sledi toplega pričakovanja.
December prihaja potihoma, s premrlo ptico v prsih,
samoten otok sredi bleščavih lampijonov.
Čas, z rokami globoko v žepih in daleč od ljudi,
izginjajočih na pravih poteh skupaj z iluzijami,
je brezdomec na zamrznjenem pločniku.
Z odtujenim srcem, ki ga gong ne predrami,
je tišina najboljši prijatelj, in ko jo prekrije sneg
je svet čist, skoraj prijazen…

Read Full Post »

Znamenje na nebu

Le kdo bi zaupal dežju,
prepojenemu od nog do glave
z nespečno sivino.
Brezimnemu in molčečemu šepetalcu,
ki  lepi na listje bleščečo patino
jesenske slutnje.
Bolečina je prehodila vso njegovo pot.
Ni se ustavila dokler ni razjedla
zadnje zmote, ki si je še upala živeti.
Potem se je zlomila še enkrat
in ni več vedela za ulice,
ki sva jih prehodili
in dež, tako odmaknjen od sveta,
jo je spominjal le še nase.

Read Full Post »

NJE

Preden zakleneš dlani
z zapestnico do vratu
in preden klecneš ves zavozljan,
sedi še enkrat na sladko gomilo
in poskusi odpreti oči:

poglej, ves si razsejan po
njenem polju,
ki se pregiba okoli pasu
kot šopek prepovedanih misli…
stokrat si že vstal in odšel,
a še vedno čepi v tebi,
stopica po prstih kot svilnat otip
in te dolbe z nenasitno žlico…

Pogoltni sedaj to prazno prgišče,
brez vonja in radosti;
ne moreš razplesti zapletenega
in ponovno objeti, drseti
po njenih jagodah in malinah
kot edini na otoku…

Šibje je šibko na robu trsja,
ubežal bi…pod njeno belo perut
in se zaril v njeno medenino
in tulil, kako sveta je svetloba
v njenih plamenih…

Ne, ni ti potrebno odpreti oči…
čutiš jo, kako tesno ob tebi se vzpenja
po tvojem hrbtu, vratu in se narahlo prisesa za uho…

Z zaprtimi očmi bi jo prepoznal
in ne moreš je zakleniti ne srečati…

Read Full Post »

Sobota strmi v strop

Vlažna sled na obrazu novembra.
V sivem ožilju se pretaka nepremičnost,
nekje globoko, na dnu  spomina.
Megleno jutro ni moglo  odleteti na jug,
s pretežkimi očmi, polnimi zvodenelih podob.
Prikovalo se je pod stopinje, ki so obstale
in se izgubile med zarošenim oknom in cestno svetilko.
Z ustnicami, prekiritimi s slano, se plazi hlad.
Počasi, kot rja v zadnjem stadiju.
Nobena stena se ne zgane.
Prostora vseeno zmanjka.

Read Full Post »

Prazna luna

Votla tema na toboganu vesolja.
In. Vzdih pravljic na pomarančni lupini.
Hladno stopnišče do  makovega polja.
Samo korak do bleščečih, zlatih čebel
nad prašno plastjo upadlih plamenov.

Nihče ne preoblači puščave v svileno opojnost.
Le molk jo zasipa z neskončno previdnostjo.

 

Read Full Post »