Med dvema svetilkama je pot,
ki ti posodi luč.
Za trenutek,
ki obarva življenje z neznanim.
Vzame ti žogo in jo vrže na sosedov vrt.
Vsede se na klop, ki kriči izrezljano ime.
Vstane in steče po mokrem pločniku,
da odmeva v kamnu.
Še je tam čudoviti mrak,
ki ga svetloba ne doseže
in ga oko le sluti.