Lepa pesem

Je lepota tisto, kar prevzame,
ugrabi misli in telo?
Je lahko pesem tako lepa,
da pozabiš vse, kar je in kar še bo?

Ali pa je beseda vedno prazna,
naj še tako lepo zveni?
Naj očara, je prijazna,
zakaj tako pogosto zaboli?

Zakaj lepota v soncu sije,
zakaj ob luni zažari,
zakaj srce jo vidi, ko se skrije,
zakaj si jo tako želi?

Zakaj ni vedno ljubezniva,
zakaj v njej lahko grdo je,
zakaj tako je občutljiva,
zakaj hkrati je vse troje?

Je lepota dobra ali bolj je zla,
je brez napake, vsaj ko se rodi,
zakaj tako velikokrat umre,
potem najde druge si oči?

Je bila beseda lepa,
če na lepem mestu je,
ali pa je pesem slepa
in z vero v lepoto živeti se ne sme?

Read Full Post »

Na robu pravljice

V jezero zabrede Lunina princesa
kot v veliko solzo,
kot v prepovedan žarek,
ki ji sije iz očesa.

Tu zbral se ves sijaj je,
vsa druščina z neba vesela,
da cela lesketa se,
in noč je od lepote onemela.

Princesa v solzo potopi se
med bele lokvanje, labode speče,
med spomine in zapise stare,
v pozabljen svet minule sreče.

Read Full Post »

Poljub v škatlici

Na dnu akvarija je svetila luna.
Okoli nje je morska deklica jezdila
na morskem konjičku.
Za rojstni dan mu je kupila metulja
v zračni škatlici.
Ne odpiraj, to je Pandorina skrinjica.
Lepše je imeti vse darove.

Read Full Post »

Mrk

Neskončna travna ravnina.
Za njo je neprespana noč.
Na svetilki je prah.
Vseeno.
Postrigla si bo lase in
ne bo več ona.
Vseeno.
Lahko bi se zgodilo kjerkoli
in kadarkoli.
Zamižim na eno oko.
Ne bo se.
Ljudje bodo gledali sončni mrk.

Read Full Post »

Odraščanje

Otroci so sedeli na stopnicah.
Popravljali so si maske,
ki so bile zanje prevelike in pretežke.
In niso vedeli koliko časa jih bodo nosili.
Niso vedeli ali bodo še kdaj samo otroci.

Read Full Post »

V drugo dimenzijo

Črna črta je obrisala
razmazano fotografijo.
Človek je skočil skozi okno.
Groteskno preživetje.
In očividci?
Nihče ni gledal z dušo.

Read Full Post »

O nasilju

Bes je raztrgal človeka.
Njegovi kosi so leteli na vse strani
in se spreminjali v zveri.
Te bodo trgale naprej.

Read Full Post »

Skoraj do neba

Stojim na dnu.
Gledam kako visoka so drevesa okoli mene.
Skoraj se dotikajo neba.
Skozi majhno okno ga vidim.
Skoraj belo je.
Tako blizu in tako daleč.
Nobeno hrepenenje ga ne doseže.
Včasih skozi okno priletijo ptice.
Posedejo se po skrivenčenih rokah.
Razbolene so in utrujene.
Tako dolgo že segajo v prazno.
Vem, da bo tako ostalo.
Do zadnje kapljice sveta.

Read Full Post »

Mala črna obleka

Črna je in brez rokavov.
Tesno se stiska k meni.
Drži me čez pas
in skupaj zapleševa pred zrcalom.
Črna me brani.
Črna govori namesto mene.
Črna je, ker ne maram rdeče.

Read Full Post »

Roka

Na mizi je počivala roka.
Nekoč se je držala za gugalnico.
Pobožala je potepuško mačko.
In obrezovala vrtnico.
Potem je držala skodelico
in prestavljala uro na poletni čas.
S konicami prstov je drsela
po jutranjih gladinah morja.
Včasih je brezovljna obvisela
zato, ker je bila del telesa
in njegove duše.
Včasih je poslikala obraz
in narisala natančno urejenost.
Enkrat v življenju je držala šopek.
In enkrat je objela tako,
da ni hotela izpustiti.
Moja roka in njen hišni ljubljenček.
Samota. Prijazna samota.

Read Full Post »