Pesem

Morje razplamtelih ptic
nad slano zoro, na blazini
zapleteni pelikani v
drsečo slutnjo, ki razgalja
prazne kolobarje v deblu…
na žolčnem kamnu lampijonov izgorenih…
valovi butajo v slovo odmeva
na razprostrtem dihu,
ki ga zemlja k sebi vleče
v svoj kovinski hlad,
v svoje skrčeno telo –
brez refrena.

Read Full Post »

Čakati nate

Prepuščena toku le navidezno
v levjem žrelu kot ledena kocka
v nasladi…
med zlogi suhega grmovja
mlečna rana  mlada v duši
glasnožitje krhkega zrcala
med odtenki modrega
kot slap hrumečega viharja
ne bi preživela vsa enaka
sebi…
za tem obzidjem ki lavo loči od divjadi
plahega neba zaprtega v lupino…
ne bi mogla razumeti sončnih ur
tako natančno razmejenih
polnih zank ki omračijo
vsako dlan v puščavi.
Naivno je zašepetati listju
rasti z jutrom prek čistine
v tej neslišni množici
čakati nate.

Read Full Post »

Izvirna pokrajina

Mehka stopala poljubljajo
z nakodranim vetrom,
s sledovi prek mostov rosno oznojenih oken
ki ljubosumno zakrivajo dvojino
vzporednih ulic.
Pod temnim hlastanjem
za zrakom si plamen išče prispodobo,
še zadnjič, preden hišo porušijo.
In telo potuje brezčasno po ravnovesju
ranjene nedotakljivosti.
Končno je vseeno.
Vsak odsev se ukorenini v dlan
in zadiha izpod potopljene ladje.
V razmršenem mraku si popravi obleko
in se dotakne bolečine –
samoten korak na nevidnem pločniku.

Še vedno je tam ista izložba.
Besede na besedo,
ki se z močnimi rokami
borijo za bisere.

Še vedno je tam nemiren molk,
ki nikoli ne steče za nikomer.

Read Full Post »

Katakombe horoskopa

Odsotna misel je prisotna
vsepovsod kot zbegana oblačnost.
Kot genom, ki odmeva iz semena,
neodločen mah perasle, neodrasle trave.
V tej sobani vse zlate ribe so pomrle
v zevajočih pticah neumornih žrel.
Spregledal bi iz zemlje
kakor stkan iz njenih vlaken,
Iz toplih lusk oluščen svojega metulja.
Če mogel bi iz jedra, ki žive vode ne prenese –
v vidno polje ogledala.
Preklete so oči, ki jasnovidno zažarijo,
v neznano pristanišče sužnjev.

Read Full Post »

Propadel eksperiment

Potuhnilo se je  splakovanje.
Dezinfekcija obrnjenih vdolbin v kalupih?
Od nikoder je prineslo in odneslo točno tja.
Še vriskajo kot netopirji
visoko nad donečim zvokom
slepe tesnobe vdrte v tla
in še danes se v membranah celic
za rešetkami pojavljajo prebliski.
Daljice od srca. Sredobežne.
Neizbežne.
Še si bitje pod svojo brazgotino
naperjeno v vse točke.
V tej zgodnji krogli dolgega
in nezgrešljivega posmeha.

Read Full Post »

Potemnelo je ime

Potemnelo je ime na konici prsta
kot žametna usedlina
po dežju,
in cela dlan zakroži z luno
v potno plimo rezgetajočih konj,
ki drvijo prek samote…
“Ko vedel bi kako se v strup spreobrača, vse…”*
kar okus ima po človeku…
Še sama sem postala dež,
jok zemlje…
zob, ki zasadi se v meso spomina.

*”Ne vedel bi kako se v strup spreobrača,
vse, kar srce si dobrega obeta..”

France Prešeren

Read Full Post »

Med in vmes

Spet križišče.
Saj lahko ostaneš.
Vedno lahko ostaneš.

Dragi moj boli me grlo.
Steblo mojega glasu ima trnje.
Požirala sem te s pogledom.
Sreča je bodla v oči.

Še manj medu lahko ima čebela.

Read Full Post »

Kmalu bo po meni…

Pretekel bi vso preteklost
in prišel.
Ves zadihan od gostega ljubljenja.
Še bi prišel.
Tudi iz prejšnjega življenja.
Ker se poznava že dolgo.

In jaz nikoli ne spim.
V tvoji glavi.

Skoraj umreti ni primerno.
Skoraj živeti še manj.
Niti v sanjah.

Kmalu bo po tebi…
plesalo tisoč metuljev…

Read Full Post »

Od tu

Skoraj bi te zadušila
s poljubi.
Skoraj bi hotel kaj takega.

Naivnost je neizkušena,
a nikoli stara.
Poberi se!
Tako in drugače.
Ti takoj,
jaz drugače.

Read Full Post »

Spremembe ni

Res se ne morem prebiti
skozi resničnost,
niti z žebljem –
na katerega sem obesila sliko.

Senca poplesuje po njej,
valček tričetrtinskih korakov
zajeme sapo…
in utone s povodnim možem.
Še danes in morda še jutri,
potem je festivala konec.
Drobna žilica poči in ugasne luč.

Ne znam dihati v tem drugem svetu.

Read Full Post »