Samo njene

Čemu je vsa reka stekla v eno morje?
Ko za trenutek je bila oblak,
bi lahko izbirala…
Morje jo je izničilo kot kapljo.
Sedaj so vse njene sanje razsute po rekah sveta
in nobene niso več resnično njene…

Mrtva tišina

Tišina je kot neskončna ravnina.
Nima utripa.
Celo njen začetek je daleč.
Lahko ji govorim kar hočem,
ker je gluha in brezčutna.
Hladna je in strašno mrtva.
Pa je vendarle zavetje.

Ne dotikava se več

Ne dotikava se več,
niti s pogledom…
silna moč je obmirovala
nad potemnelo obalo
in potopila svojo glavo
v razburkano modrino.
Harmonija praznine
se je vanjo zazrla globoko
in v njej prepoznala svoj
razpadajoči obraz.
Brezmejno je drobljenje drobnih reči.

Ne išči in ne sprašuj

Vprašala sem:
Kdo biva v tebi?
Da bi vedela koga ljubim.
In potem sem spraševala še dolgo:
Koga sem ljubila?
Vprašanje za privid,
vprašnje za objem.
Nerazumljivo vprašanje
za iskreno srečanje z njim.
Razumljiv odgovor za iskreno srečanje s seboj:
molk in slovo.

Iskala sem dobro bistvo
pa je bilo nebistveno.

Kalorije

Rada bi nekaj,
kar se zagrize v človeka
in je nekaj popolnoma drugega
od tega, kar te žre.
Nič dobrega
ne premore enake vztrajnosti.

Brez

Rada imam lesk,
vse kar podaja svetlobo.
Tudi tistega v očeh.
Razsvetli premrlo dušo,
vsaj toliko, da verjame
v lastno živost.
Tako postane odvisna
od življenja in brez njega
ne zna živeti.

Potem

Ravno toliko sva utegnila,
da je najina beseda
iz čisto majhne skoraj odrasla.
Moja je postala vse bolj moja
in njegova vse bolj njegova.
In ko je lastnina razdeljena,
besede izginejo,
potem izginejo ljudje.

Tu sem samo za trenutek
in še ta je bil
večinoma namenjen nekomu drugemu.
Tudi potem.