Okvir

Nikoli te nisem zapustila.
Še vedno imam tvoj okvir,
v katerem je vse kar je prav
in še bolj prav in najbolj prav
in celo modro.
Zbledelo je vse čudovito
tako kot smrt pusti za seboj samo kosti in prah.
To je zelo trd okvir
za krhko življenje.

Stičišče

Sta oba?
Ostala vsak za sebe.
Zgolj s tipalkami tukaj in sedaj?
In sedaj z razmršenimi besedami
lezeta nazaj vsak v svojo lupino.

On razmišlja o žogi.

Ona razmišlja o igri.

Za trenutk je bilo vse tako srčno
kot magnetizem zemlje.

In potem je postalo nejasno.
Dobro mi je tako kot je, je rekla.
Imam načrt, je rekel.
In točka se je razletela.

Črta

V očesu oblaka se zablešči sonce,
žareče kretnje njegovega vetra
proti večeru podaljšujejo sence.
Trepetanje zraka se umirja
v drugčen nemir in belo jukino
cvetje se usipa na še vedno
vročo zemljo.
Poletje brez solza, brez dežja.
Kot neskončna črta pod koraki.

Malo sonce

Kako globoko pod kožo je to malo sonce?
Ta smešen, naiven junak.
Ki sije tudi skozi žalostne oči.
Vse se ga dotakne.
Vsi ga po malem kradejo.

Bolečinski prag

Tako nujna je ta ljubezen,
ko ugaša pulz.
Dan noč. Dan noč.
Življenje je tekočina.
Ne muči me z njo.

Ustvarjena

Nikjer več me ne ustvarjaš.
Molk je moja zadnja oblika.
Jekleno mrežo je napletel pajek
nad nemir in iskanje izven.
Svet je samo še blizu,
daleč ga ni več.
Neskončnost ga je pogoltnila.
Torej nisem več vedno znova.
In nisem več nekega jutra.
Nisem.
Torej sem.
Ustvarjena.

Edino

Z rokami, ki nekoč objemale so smeh,
v temo seboj odneseš eno samo,
s koraki, ki so utonili v tleh.
Sam s seboj si in neseš tisto malo
in edino, kar je od vrtnice je ostalo.

Gozdne stopinje

Globk, gozdni vzdih završi v krošnji –
piš čarobne palice.
Razprši zlato listje po vlažni koži
in zaceli ranjeno zemljo.
Po zvezdstem mahu zaplešejo srečne misli,
bose, mlade gozdne vile,
skrivajo se pred očmi v zrcalu.

Naj še kdaj stopim na sonce?
Skozi vso to začarano prejo?
Naj raje ostanem morski val,
ki seboj nosi svoje temno dno?

Ko vse misli razkroji

Zamišljen teče
med bregovi dneva in noči.
Daleč od sveta drugačnih sanj,
za obzorjem barvo spremeni.
Vonj samotnih brezn
kjer mrak brez sna grozi.
Kdor pogleda vanj
ostane brez oči.
In brez srca.
Tako čas svoj zob globoko zasadi.
Jutro ne more več rešiti sonca,
in morje še bolj črno se blešči.

Ogenj in voda

Kaplja v globini mesečine.
Skoraj zaboli njena opojna mehkoba.
Lebdi v oblaku in se kot iskra odbije
v ognjeno razigranost.
Njena čudežna tolažba prasketa v duši.