Modri akvarel

Rdeč javorjev list na sivem človeku.
Koščeno mesto je tiho in ga počasi
odnaša v galaksijo…
Samoten utrip išče svoj planet.

Advertisements

Vse

Na koncu sveta je makovo polje.
Narahlo se ziba v prepovedanem plesu.
Med strunami minljivosti je vedno bolj lépo.
Skoraj žametno je v svoji mehkobi,
ob dotiku se razblini.

Cilj

Zlata koprena po dežju –
na koncu upanja se preliva v mavrico.
Začne se nikjer in konča se nikoli.
Za njo grem.

Drugače ne bi….

spiš, ker me ni…
vse o meni.
spim, ker te ni…
vse v meni.

duo: Mono

utrinki.
Edino kopno, ki ga poznam.
Ne morem se rešiti na poljub.

Dandanašnji

Cvet se nagne v pozabo,
človek ne oceni več razdalje,
vročina nima pametnega razloga,
samo teče in vzbuja strah.
List se skrči od bolečine,
odtujenost je brezupna
kot kup oblakov izstreljenih v vesolje.
Končni cilj je še vedno mir.
Vsemir.

Pust

Pogrešam vrstico…
besede, ki razumejo neizgovorljivo.
Besede, ki se ne vdajo niti ne bojujejo.
Pogrešam neizgovrjeno vrstico
mnogo prevečkrat prevedeno z
besedami, ki ne dajejo človeka.

6 x 3

Ledena kaplja
na papirnati koži
zrno žalosti

Mesečina v plesu
nepremičen gib
eno samo zrenje

Veter odpira cvet
samo zanj
je vsa ljubezen

Pok se izgublja
v vesolju
zadnja beseda

Zvonilo je
pogled se zaleti v uro
svetloba se raztrešči

Še sam ne veš
sanje so bile gnezdo
potem so ptice odletele