Zimzelen

Razočaranje:
listje, ki ne pade tja,
kamor bi moralo pasti.
Vem kako se pada.
Vem, kaj ostane zeleno.
Bolj verjamem v vse okoli mene
kot vse verjame vase.
Listje težko preseneti:
nikoli ne zraste v nekaj drugega.
Največ, kar je lahko,
je zimzeleno.

Advertisements

Prisotna odsotna

Skoraj ne vstopim.
V zadnji žarek.
Ne sledim.
Ničesar ni
ne blizu ne daleč.
Ne pokličem.
In vsi se obrnejo stran.
Stran od tišine.
Časovni vakuum.
Potem – vsi gostje odidejo.
Zadnji ugasne luč
in odnese ritem srca.

Nasmeh

Obraz kraljice.
Revščina pod kožo.
Uvelelost visi s čustvenega neba.
Navdušenje ne zaide v bližino.
Malce zaječi,
ker hiša nima ne oken ne vrat.
Pod goro pozabljenih
so stari časopisi kot lupine.
Besede izpadajo iz zobovja.
Skrivnosti so oslepele.
Igla pripenja metulja.

Samo utrinek

Strast je celila rane,
bližina jih je odpirala.

Z dlanmi si risal v zvezdni prah
in poslušal njen odmev.

Sedaj je komaj viden zaprtim očem.
In popolnoma neslišen odprtim.

Modri akvarel

Rdeč javorjev list na sivem človeku.
Koščeno mesto je tiho in ga počasi
odnaša v galaksijo…
Samoten utrip išče svoj planet.

Vse

Na koncu sveta je makovo polje.
Narahlo se ziba v prepovedanem plesu.
Med strunami minljivosti je vedno bolj lépo.
Skoraj žametno je v svoji mehkobi,
ob dotiku se razblini.

Cilj

Zlata koprena po dežju –
na koncu upanja se preliva v mavrico.
Začne se nikjer in konča se nikoli.