Feeds:
Objave
Komentarji

Portret jeze

portret dokazov brez obrazov
volja proti vsaki volji
pada, pada vedno nižje
dno v nasilju vedno bližje
neprepoznana jeza znotraj
ptic, ki nič več ne letijo,
samo še črne so –
črno bolščijo…
črno kričijo.

Vse kar je žarelo

Včasih je misel tako grenka,
da čutim kako reže nov izraz,
in če se že moram prepoznati,
se raje po odsevu…
Po vsem, kar je izžarelo
in pustilo sled na mehki travi…
In če že moram, vedno znova
skozi eno samo zgodbo,
noč za nočjo,
me pokoplji nekje drugje,
ne ravno tam,
kjer je trava posrkala vsa moja jutra.

S časom bi človek zalepil neizogibno.
A čas razpada.
Nismo dovolj hitri.

Nismo svetloba.
Nismo niti navaden potok.
Že pri izviru se zmotimo.

Pobiramo spotoma,
kar se prime dlani,
in česar nikoli v resnici ne pogledamo.

Potem brezupno gledamo vase in iščemo.
Iščemo, kar bi nas povezalo
in stkalo na novo skozi vse, kar smo čutili.

Po mrazu – vezi pokajo.
In tisto, kar naj bi bila odjuga,
ničesar ponovno ne sestavi.

Novemberska zgodba

Toku prepuščeno
zatemnjeno nebo,
dotik jeseni…
meglena koprena
nad očmi mesta,
sanje breztežnosti…
Deževne kaplje
na lupino iz kamna,
okus po zvezdah…

Izlušči se drugačna misel
kot klic
vklesan v prosojnost vetra,
globoko zakopan
v objemu smisla…

Igra spomina

Takrat bi morala zapisati,
ko me je ideja prešinila.
Neverjetno hitro se je razblinila.
To postjajam: fast forward.
In že ne vem več kaj je za menoj.
Vendar se misli še vedno pogovarjajo
med seboj.
Tudi o takih presenečenjih.
Ko ti misel ne da priložnosti.

SEM

Ne razumem svoje sreče.
Premišljujem od kod in zakaj.
In dojamem.
Ne letim več niti ne padam.
Samo sem.

Resnično

Skrito pod odejo
me je prešinilo:
vedno bo tako.
Vse kar sem doživela,
je bilo napisano brez upanja.
Svet se je krčil vedno bolj.
Sedaj je čisto majhen celo za majhno vesolje.
Ostati brez resnice v resničnem svetu
je najhujša golota.

V vijolično

Daljava v jezeru –
v njem raztopljeno nebo
vidi globoko v vijolično krošnjo.
Zdi se kot umirjena misel,
ki počiva na beli peruti.
Vznemirjenje se
razprostira povsod
kamor seže svetloba.
Trepet gladine se svetlika
in odbija od listov,
ki skrivnostno čolnarijo
v jesenskem vetru.
Zdi se kot sen,
ki ne more najti svojih sanj.

Soba ogledal

Vstopaš v bistvo,
pomanjkanje in nasičenost.
Kam odložiti notranji krik
in ostati živ?
In vseeno vstopaš zaman.
Odhajaš nespremenjen.

Socvetje

Pod mostom
teče lesketajoč pogled
in zaprte oči spremljajo lok
hrbtenice.
Skozi dlan valovi reka,
ki se ugreza v belino snega.
V senci obledelega glasu,
se šepet spreminja v
čas brez besed.
Vsa nujnost obmiruje.
Odtis prisotnosti
prebudi samoto.