Feeds:
Objave
Komentarji

Edino

Z rokami, ki nekoč objemale so smeh,
v temo seboj odneseš eno samo,
s koraki, ki so utonili v tleh.
Sam s seboj si in neseš tisto malo
in edino, kar je od vrtnice je ostalo.

Gozdne stopinje

Globk, gozdni vzdih završi v krošnji –
piš čarobne palice.
Razprši zlato listje po vlažni koži
in zaceli ranjeno zemljo.
Po zvezdstem mahu zaplešejo srečne misli,
bose, mlade gozdne vile,
skrivajo se pred očmi v zrcalu.

Naj še kdaj stopim na sonce?
Skozi vso to začarano prejo?
Naj raje ostanem morski val,
ki seboj nosi svoje temno dno?


Ko vse misli razkroji

Zamišljen teče
med bregovi dneva in noči.
Daleč od sveta drugačnih sanj,
za obzorjem barvo spremeni.
Vonj samotnih brezn
kjer mrak brez sna grozi.
Kdor pogleda vanj
ostane brez oči.
In brez srca.
Tako čas svoj zob globoko zasadi.
Jutro ne more več rešiti sonca,
in morje še bolj črno se blešči.

Ogenj in voda

Kaplja v globini mesečine.
Skoraj zaboli njena opojna mehkoba.
Lebdi v oblaku in se kot iskra odbije
v ognjeno razigranost.
Njena čudežna tolažba prasketa v duši.

Gladina

Presenečenje je nepovabljen gost.
Ne vem kako se naj obranim
niti s čim mu naj postrežem.

Cesta

Ohranjam vse brez mere.
Brez dolžine in globine.
Vse te dimenzije so zadušljive.
Znotraj prividov povsod sledi stiska.
Zunaj pa je vse prazno.

MUZA-IZEM

Moje osebno čudaštvo.
Moj nakit.
Znajdem se.
Letim kot slepa lastovka.
Posluša me gluh kos.

Fizika na kavču

Svetlikanje sončnega vetra
je kot ljubezen v očeh.
In ves ta magnetizem srca…
Samo tako lahko svetloba pleše.

Barve

Po potrebi spremenim glas.
V mehki brisači.
In dišeči sopari.
Mislim si.
Da se dotakne…

Žalostinka

Manj. Več. Bolj.
Tako je zrak poljubil zemljo.
In odprl sončno okno.
Premalo za večnost.