Ni nam dano

Pravzaprav premajhno je vse veliko
kadar ne doseže v resnici.
In verjamemo in upamo in igramo.
V tisočletne pajčevine dodajamo solze.
Ob vsaki izgubi.
Ni nam dano. Tudi če vzamemo.
Le redko dosežemo sebe.

Preživetje

V drobni iskri se spopada svetloba s temo.
Iskra vedno ugasne.
Tudi požar ugasne.
Tudi ljubezen ugasne.
Njeno telo ugasne.
Njena duša svetlobo živi.

Konec poti

Izginiva od tod.
Vse sva našla
kar je bilo možno najti.
Izginiva vsak zase.
Ostala bova brez vsega
in spet zakladi bodo vsepovsod.

November

Mirno zre čez barje
tih šepet praznine,
brez spomina na veselje
in brez bolečine.

V pajčevino se ujame
jutro z roso na obrazu,
dež dežuje samo zame,
ko srce kljubuje mrazu.

Iz osivelega zavetja
odletele so vse ptice,
Na krilih njihovega petja
so se dvignile meglice.

Okvir

Nikoli te nisem zapustila.
Še vedno imam tvoj okvir,
v katerem je vse kar je prav
in še bolj prav in najbolj prav
in celo modro.
Zbledelo je vse čudovito
tako kot smrt pusti za seboj samo kosti in prah.
To je zelo trd okvir
za krhko življenje.

Stičišče

Sta oba?
Ostala vsak za sebe.
Zgolj s tipalkami tukaj in sedaj?
In sedaj z razmršenimi besedami
lezeta nazaj vsak v svojo lupino.

On razmišlja o žogi.

Ona razmišlja o igri.

Za trenutk je bilo vse tako srčno
kot magnetizem zemlje.

In potem je postalo nejasno.
Dobro mi je tako kot je, je rekla.
Imam načrt, je rekel.
In točka se je razletela.

Črta

V oblaku se zablešči sonce,
z ugašajočimi gibi
večer podaljšuje sence.
Zrak trepeta in se umirja
v drugčen nemir.
Belo jukino cvetje se usipa
na še vedno vročo zemljo.

Poletje brez solza, brez dežja.
Kot neskončna črta pod koraki.

Malo sonce

Kako globoko pod kožo je to malo sonce?
Ta smešen, naiven junak.
Ki sije tudi skozi žalostne oči.
Vse se ga dotakne.
Vsi ga po malem kradejo.

Bolečinski prag

Tako nujna je ta ljubezen,
ko ugaša pulz.
Dan noč. Dan noč.
Življenje je tekočina.
Ne muči me z njo.

Ustvarjena

Nikjer več me ne ustvarjaš.
Molk je moja zadnja oblika.
Jekleno mrežo je napletel pajek
nad nemir in iskanje izven.
Svet je samo še blizu,
daleč ga ni več.
Neskončnost ga je pogoltnila.
Torej nisem več vedno znova.
In nisem več nekega jutra.
Nisem.
Torej sem.
Ustvarjena.