Prisotna odsotna

Redko vstopim
skozi zadnji žarek,
ker ne sledim.
In ker ničesar nimam
ne blizu ne daleč,
ne pokličem.
Bivam v zlobnem očesu,
samo zato, da se vsi obrnejo stran.
Stran od nepokretne tišine.
Njena plima pljuska v telo
dokler je ne posrka čas.
In potem vsi gostje odidejo.
Zadnji ugasne luč in odnese
ritem srca.

Advertisements

Nasmeh

Kraljica na obrazu
in berač pod kožo,
uvela sivina visi z neba.
Še malo navdušenja zapiha
skozi dušo in malce zaječi,
ker hiša nima ne oken ne vrat.
Srce utripa pod goro pozabljenih.
In stari časopisi so lupine.
Besede izpadajo iz zobovja.
Skrivnost je skoraj zaprašena.
Njene stopinje so oslepele.
In igla pripenja metulja.

Samo utrinek

Strast je celila rane,
bližina jih je odpirala.

Z dlanmi si risal v zvezdni prah
in poslušal njen odmev.

Sedaj je komaj viden zaprtim očem.
In popolnoma neslišen odprtim.

Modri akvarel

Rdeč javorjev list na sivem človeku.
Koščeno mesto je tiho in ga počasi
odnaša v galaksijo…
Samoten utrip išče svoj planet.

Vse

Na koncu sveta je makovo polje.
Narahlo se ziba v prepovedanem plesu.
Med strunami minljivosti je vedno bolj lépo.
Skoraj žametno je v svoji mehkobi,
ob dotiku se razblini.

Cilj

Zlata koprena po dežju –
na koncu upanja se preliva v mavrico.
Začne se nikjer in konča se nikoli.
Za njo grem.

Drugače ne bi….

spiš, ker me ni…
vse o meni.
spim, ker te ni…
vse v meni.

duo: Mono

utrinki.
Edino kopno, ki ga poznam.
Ne morem se rešiti na poljub.