Lepa pesem

Je lepota tisto, kar prevzame,
ugrabi misli in telo?
Je lahko pesem tako lepa,
da pozabiš vse, kar je in kar še bo?

Ali pa je beseda vedno prazna,
naj še tako lepo zveni?
Naj očara, je prijazna,
zakaj tako pogosto zaboli?

Zakaj lepota v soncu sije,
zakaj ob luni zažari,
zakaj srce jo vidi, ko se skrije,
zakaj si jo tako želi?

Zakaj ni vedno ljubezniva,
zakaj v njej lahko grdo je,
zakaj tako je občutljiva,
zakaj hkrati je vse troje?

Je lepota dobra ali bolj je zla,
je brez napake, vsaj ko se rodi,
zakaj tako velikokrat umre,
potem najde druge si oči?

Je bila beseda lepa,
če na lepem mestu je,
ali pa je pesem slepa
in z vero v lepoto živeti se ne sme?

Advertisements

Na robu pravljice

V jezero zabrede Lunina princesa
kot v veliko solzo,
kot v prepovedan žarek,
ki ji sije iz očesa.

Tu zbral se ves sijaj je,
vsa druščina z neba vesela,
da cela lesketa se,
in noč je od lepote onemela.

Princesa v solzo potopi se
med bele lokvanje, labode speče,
med spomine in zapise stare,
v pozabljen svet minule sreče.

Poljub v škatlici

Na dnu akvarija je svetila luna.
Okoli nje je morska deklica jezdila
na morskem konjičku.
Za rojstni dan mu je kupila metulja
v zračni škatlici.
Ne odpiraj, to je Pandorina skrinjica.
Lepše je imeti vse darove.

Mrk

Neskončna travna ravnina.
Za njo je neprespana noč.
Na svetilki je prah.
Vseeno.
Postrigla si bo lase in
ne bo več ona.
Vseeno.
Lahko bi se zgodilo kjerkoli
in kadarkoli.
Zamižim na eno oko.
Ne bo se.
Ljudje bodo gledali samo še sončni mrk.

Odraščanje

Otroci so sedeli na stopnicah.
Popravljali so si maske,
ki so bile zanje prevelike in pretežke.
In niso vedeli koliko časa jih bodo nosili.
Niso vedeli ali bodo še kdaj samo otroci.

V drugo dimenzijo

Črna črta je obrisala
razmazano fotografijo.
Človek je skočil skozi okno.
Groteskno preživetje.
In očividci?
Nihče ni gledal z dušo.

O nasilju

Bes je raztrgal človeka.
Njegovi kosi so leteli na vse strani
in se spreminjali v zveri.
Te bodo trgale naprej.