Sprehod z luno

Luna sprehaja temó,
z obraza na cvet,
ki pripet je na svet.
In tako……
Sencam pove kako bledí
njihov čas,
kam odnaša vse nas,
zabriše sledi…
In njeno zamolklo oko
se včasih blešči,
ko v solzah ihti,
in izpira nebo.
Obraz je z življenjem izžet,
zato,
da svetu lahko zapusti en sam cvet
in potem – oveni.

Advertisements

Živa voda

Projekcija potegne v tunel.
Majhno je na koncu tvoje bitje.
Vedno stopica na istem mestu.
Nenadoma odprem svoj glas.
In koža zadiha.
Dvigne sidro.
In napolni veter.
Kako blagodejen je objem telesa.

Gladina

Zato si tu,
da izprazniš svoj vakuum.
Na tej strani.
Samo korak za seboj.
Ujeti je treba.
In oditi pokončno.

Skrita kamera

Ne dotaknem se spomina.
V krču stopim stran.
In pokopljem.
Ostanem na papirju.
in preglasim tišino.

Veja na obali

Pozejdonov trirog štrli iz skalovja.
Strmi v valove in čaka,
da ga najde močna roka,
in ga zaluča tja kamor spada.
V srd temnega morja
in peneče nevihte.

Intervju z vrbo

Oprostite, tu veter zavije levo
in zdrse po bregu navzdol.
Vidite, kosme snega mi je zima vpela
v krošnjo, ko je plezala
po deblu navzgor.
Od tu ima razgled
po svoji bleščeči belini.
Jaz pa imam spodaj pod bregom
spravljeno zrcalo.
Ko se pomladim,
se rada pogledam vanj.

Podrto drevo

V množici je obležalo na tleh.
Kot ranjen vojak.
Izkrvavelo je upanje.
Trohnoba je segla vanj.
Še vedno se zdi,
da poskuša vstati.