Feeds:
Prispevki
Comments

Drevo sredi hiše

Hiša je iz kamna,
a ko jo ljudje zapustijo,
se slej ko prej zruši.
Ne prenese osamljenosti.
In potem sredi hiše zraste drevo.
Kot spomenik posvečen smehu in joku.

Pod brezo

Slana je polegla travo
in jo stkala z listjem.
Breza je življenje skrila pod zemljo –
do naslednje pomladi.
To je umetnost,
ki je človek ne obvlada.
Pod zemljo skrije svoj največji strah.
Za vedno.

Kraško drevo

Iz kamna je vzklilo.
S čisto malo sreče.
S čisto malo zemlje.
Burja se naslanja nanj
kadar gleda proti morju.
Zraslo je v ta čas
iz nekega drugega časa.
In pustilo nas bo za seboj.

Jesen v drevesu

Jesen – prosojna in gosta,
čutim njeno zlovoljno postavo.
Preseda se iz stola na stol.
Sključena deklica ob palici
s potujočo žalostjo na grbi.
Nepovratno umiranje, ki pokriva samoto.
Narahlo hočem objeti drevo,
a srebrni mah si je prilastil ta dan.
Praprot nima čudežne moči.
Jesen – počasen ritem megle.
Šepetanje drevesa, ki odhaja
in bdenje na blazini.
Je noč kot zima, ki zaspi med ledenimi rožami?
In steklen metulj je okno, ki se zapira vase?
Zrem za drevesom…
Čakam, da zagori po stoletnem dežju.

Kamen

Kot las je tenka brv do spomina.
Vse naokoli sem samo še jaz.
Vedno bolj dovolj je
in oklep je vedno trši.
Z zaprtimi očmi še vidim.
Prelepo je zunaj.
Prehitro si želiš preveč.
Vseeno, zadnji obris me še objame
predno me dokončno ukroti čas.

So long Marianne

V tišino in temo razgaljeno srce
nobene bitke več ne bije,
vseeno kaj želi njegovo si ime,
vseeno, če sonce sploh še kdaj posije…
Včeraj spet se smrt je pomladila,
k sebi vzela strast in poželenje,
včeraj spet se smrt je poglobila,
ko vzela sanje je in hrepenenje.
Peti mu pustila je do zadnjega koraka,
zreti v veselje in človeško žalost,
ki vedno nosita jo dva junaka,
tisti, ki vedno tvega za ljubezen,
in tisti, ki ga nikoli ne premaga starost.
K svojemu drevesu je poletela golobica
in smrt je našla ramo za svoj jok,
tako zelo želim si – bila njegova je resnica,
ko moral jo spustiti je iz rok.
Deset deklet je zadnji valček zaplesalo
in devetsto oken se odprlo je v nebo,
za šopek lilij je srce obstalo,
da končno spet lahko objel je njo.

Biopsija srca

V srce grem spet, da vprašam se
ali rastem ali uničujem me?
Trhla, da deblo več me ne drži?
Sem res le suha veja še?
Drevesu nisem dobra več
in drevo več zame dobro ni.
Vsaka rast na deblu je odveč,
utrujeno drevo več zdravo ni.
Praznina ga votli in čas najeda ga,
listje skoraj ne ozeleni,
krošnja je brez ptic osamljena.
Srce pa le molči, ne da odgovora.