SEM

Ne razumem svoje sreče.
Premišljujem od kod in zakaj.
In dojamem.
Ne letim več niti ne padam.
Samo sem.

Advertisements

Resnično

Skrito pod odejo
me je prešinilo:
vedno bo tako.
Vse kar sem doživela,
je bilo napisano brez upanja.
Svet se je krčil vedno bolj.
Sedaj je čisto majhen celo za majhno vesolje.
Ostati brez resnice v resničnem svetu
je najhujša golota.

V vijolično

Daljava v jezeru –
v njem raztopljeno nebo
vidi globoko v vijolično krošnjo.
Zdi se kot umirjena misel,
ki počiva na beli peruti.
Pa vendar se vznemirjenje
razprostira povsod
kamor seže svetloba.
Trepet gladine se svetlika
in odbija od listov,
ki skrivnostno čolnarijo
v jesenskem vetru.
Zdi se kot sen,
ki ne more najti svojih sanj.

Soba ogledal

Vstopaš v bistvo,
pomanjkanje in nasičenost.
Kam odložiti notranji krik
in ostati živ?
In vseeno vstopaš zaman.
Odhajaš nespremenjen.

Socvetje

Pod mostom
teče lesketajoč pogled
in zaprte oči spremljajo lok
hrbtenice.
Skozi dlan valovi reka,
ki se ugreza v belino snega.
V senci obledelega glasu,
se šepet spreminja v
čas brez besed.
Vsa nujnost obmiruje.
Odtis prisotnosti
prebudi samoto.

Sprehod z luno

Luna sprehaja temó,
z obraza na cvet,
ki pripet je na svet.
In tako……
Sencam pove kako bledí
njihov čas,
kam odnaša vse nas,
zabriše sledi…
In njeno zamolklo oko
se včasih blešči,
ko v solzah ihti,
in izpira nebo.
Obraz je z življenjem izžet,
zato,
da svetu lahko zapusti en sam cvet
in potem – oveni.

Živa voda

Projekcija potegne v tunel.
Majhno je na koncu tvoje bitje.
Vedno stopica na istem mestu.
Nenadoma odprem svoj glas.
In koža zadiha.
Dvigne sidro.
In napolni veter.
Kako blagodejen je objem telesa.