Ahmedovo drevo

Korenine srkajo zemljo.
Bolj črno kot današnja noč,
bolj črno kot jutrišnji dan.
Rast iz žalosti in obupa,
opitost od krvi,
sežganost od bolečine,
premraženost od sovraštva.
Ob drevesu išče zavetje
majhen otrok.
Nekega dne bo sam postal drevo.

Vrtnica in pesem

Krhka je pesem, ki si še upa.
Za njo stoji molk. Tog in težak.
Ima še kaj povedati?
Strmi v prazen obraz,
ker je bilo vsega premalo,
ko je bilo preveč ljubezni.
Vrtnica je zrasla visoko.
Cvetov ni več videti.
Samo kadar se osuje
vem, da je cvetela.

Imetje

Mrtvilo ne najde besed,
potrebuje jih zelo malo.
Kot bi človek hotel stopiti
iz enega sveta v drugega.
Vse je daleč.

Usedline časa te prilepijo.
Težko premakneš misel.
Sčasoma se je ne dotakneš več.
Na njenem mestu lahko zazija praznina.

Včasih se prestrašiš še bolj:
iz misli lahko privre spomin,
zaradi katerega si hotel zaspati,
da te ne bi več motil.

In potem se zgodi.
Ne veš več, si še česa želiš
ali pa bi spet pestoval množico vsega,
kar ti je dalo in vzelo pesem.

Drevo v nevihti

Veter je nori dirigent.
Svoj orkester žene do viharja.
Drevo se v plesu upogne do tal.
Še stokrat se temnim oblakom prikloni.
Jok jim polzi iz duše,
in se v drobnih slapovih razliva po krošnji.
Partitura se počasi zjasni.
In plesalec se samo še lesketa.

Senca

Gledam list, njegovo ožilje..
Kot moja dlan je,
polna nezaključenih črt.
Ne vem
kje se dan pod skorjo konča.
In nočem vedeti
kateri list je moj zadnji.

Svet gre mimo

Ptica me je odnesla daleč
in me posejala na travnik.
Ne vem kam je odnesla
vse, kar mi je bilo podobno.
Ničesar ne morem najti.
Samo pripovedujem lahko o poti
in v deblu skrivam rano.

David in Goljat

Drevo, meniš, da si močno?
Seveda sem.
Poglej, moje korenine privzdigujejo asfalt.
Čemu vendar?
Rado bi preraslo mesto
preden mesto preraste mene.
Rado bi bilo gozd.