Jesen – prosojna in gosta,
čutim njeno zlovoljno postavo.
Preseda se iz stola na stol.
Sključena deklica ob palici
s potujočo žalostjo na grbi.
Nepovratno umiranje in samota.
Narahlo hočem objeti drevo,
a srebrni mah si je prilastil ta dan.
Jesen – počasen ritem megle.
Drevo molči, ko odhaja.
Bdim na blazini in zrem za njim.
Je noč kot zima, ki zaspi med ledenimi rožami?
In steklen metulj je okno, ki se zapira vase?
Drevo je vedno bolj daleč…
Jaz pa čakam,
da zagori po stoletnem dežju.
Komentiraj